No, pa smo po Lennyju Kravitzu in Pixies v Ljubljani videli in slišali še eno legendo (dobro, Lennyja bi težko označil za legendo) in sodeč po odzivih, je bil koncert v torek, 13.7. najboljši od vseh treh. Skoraj nabito polne Križanke, odlično ozvočenje in tudi odlično vzdušje ...
Koncert se je začel nemogoče točno, saj je Zuccherova spremljevalna skupina (Mario Schiliro - kitara, Polo Jones ? bas, Adriano Molinari ? bobni, Matteo Saggese ? klaviature, vsestranski James Thompson ? saksofon, ritem kitara in spremljevalni vokali in pa odlična Lisa Hunt ? spremljevalni vokali) na odru stala točno ob devetih, sam Zucchero pa se jim je pridružil kakšni dve minuti kasneje.
Koncert je trajal malo več kot poldrugo uro z obveznim bisom, v njej pa smo ob številnih uspešnicah, ki jih najdete na zadnji ploščo Zu & Co. slišali tudi precej skladb, ki jih je Zucchero izdal na svojih običajnih studijskih ploščah, a so občinstvo ravno tako dvignile na noge.
Občinstvo je bilo zelo mešano ? veliko je bilo Italijanov in Nemcev, manjkali niso niti Hrvati, videli pa smo od otrok do starejših. Uživali so vsi. Poplesavali, ploskali, prepevali in se zabavali. Zucchero se je predstavil kot kitarist in tudi pianist, navdušil pa je predvsem z glasom, ki je kljub letom ostal na izredno visoki ravni.
Tukaj bi svoje poročilo lahko zaključil, a ga ne bom. Ostal mi je grenak priokus... da poslušam ploščo in koncert zgolj gledam. Nobene prave improvizacije, nobenega odstopanja od studijskih izvedb, iz zvočnikov smo slišali celo posneti glas Johna Lee Hookerja in Solomona Burkea, pa tudi Paula Younga?
Z izjemno spremljevalno skupino bi zagotovo lahko pripravil izredne priredbe in glasba bi bolj dihala, tako pa je bilo vse preveč čisto in studijsko dodelano. In v živo osebno vedno pričakujem več. Oziroma ? še nekaj več, nekaj drugačnega in posebnega. Pri Zuccheru razen energije, žal nisem doživel nič od tega.
