Nezanimive osebke lahko poimenujemo kar potniki, kar vključuje vse ljudi, ki se vozijo z avtobusi in ne zbujajo pozornosti.
Zanimive osebke lahko razdelimo na več poddružin:
1. Starke pritoževalke in Starci nergalci: kot je že iz imena razvidno, gre predvsem za starejše osebe*,
*Vsem starejšim žurerjem in žurerkam Ljubljane se iskreno opravičujem, če sem s tem člankom slučajno žalil njihovo generacijo. ki iz takšnih ali drugačnih razlogov nikoli niso zadovoljne s svetom okoli sebe. Obstaja več skupin:
a) Starke pritoževalke z vrečkami. Primer: pride stara mama na avtobus s polnimi rokami prtljage, vrečk, bisag. Čeprav je avtobus skoraj prazen, ji uspe na poti do sedeža s prtljago zadeti maksimalno število ljudi. Če se ji kakšna krhka stvar v kakem od cekarjev pri tem zdrobi, so krivi vsi ostali, šofer, vrabci na strehi itd.
b) Stoječe gospe (po možnosti z vrečkami). V šoli so nas kot pionirje naučili, da je treba starejšim vedno odstopiti sedež. Ampak človek to sčasoma in z muko pozabi, kar vodi v nove zaplete s starimi znankami: ko se takšna gospa enkrat postavi ob tebe, ti praktično ni več pomoči. Če boš sedel, bo začela na ves glas komentirati današnjo mladino. Malo sicer pomaga, če se delaš, da bereš knjigo, oglas v avtobusu, registrske tablice nasproti vozečih avtomobilov ..., ampak še to ne vedno. A bog ne daj, da bi vstal. Iz lastnih izkušenj vem, kaj se v večini primerov zgodi: mamki še na kraj pameti ne pade, da bi se zahvalila ali slučajno sedla. Raje deluje užaljeno in pove, da tako stara pa še ni. Pa jim ustrezi, če moreš.
c) Starci nergalci. Starejši gospodje še vseeno premorejo toliko moškosti, da stojijo brez pritoževanja - v to kategorijo spadajo predvsem tisti nesrečneži, ki jih je življenje teplo po glavi in suvalo v rit, dokler se jim ni rahlo zmešalo ali pa, dokler niso težav utopili v alkoholu. Ti osebki se ponavadi vračajo iz mesta na svoje domove (vkolikor jih imajo) bolj pozno, njihova glavna značilnost pa je, da postanejo pod vplivom alkota zelo zgovorni in poskušajo, če se jim jezik ne zapleta preveč, v čim krajšem času čimveč osebam razložiti čimveč o svojem mnenju o politiki in drugih aktualnih dogodkih. Od vseh osebkov, ki jih bomo spoznali, so starci nergalci lahko še najbolj zabavni.
2. Šoferji: brez šoferjev na avtobusih pač (še) ne gre in očitno nekateri od njih prav uživajo v maltretiranju potnikov. Tudi šoferje lahko razdelimo na več skupin.
a) Natančneži. Natančnež je tisti šofer, ki vedno pazi, da se drži voznega reda, vedno ustavi samo na postaji in vas ne bi zastonj zategnil niti do naslednje postaje, čeprav bi ga lepo prosili. Dostikrat imajo lastnosti natančnežev tudi šoferji naslednje skupine, imenovani
b) Sadistični "Radio Veseljak" šoferji. Poleg tega, da so natančneži, kažejo ti šoferji tudi močna nagnjenja k nošenju klobuka, ki sicer ni obvezen del šoferske uniforme. Včasih nosijo tudi sončna očala, sicer pa je glavna značilnost S"RV" šoferja zagretost do narodnozabavne glasbe (oziroma goveje muz'ke), ki jo posluša na splošno veselje potnikov tako na glas, da se razlega po celem avtobusu. Če takšnega šoferja prosiš, če bi lahko mogoče zamenjal postajo, bo glasbo samo še bolj privil. Ob pogledu na trpeče obraze ljudi za sabo občutijo ti šoferji nekakšno sprevrženo sadistično zadovoljstvo, ki ga drugače dosežejo le, če vam zaprejo vrata pred nosom, potem ko ste pritekli že čisto do avtobusa.
c) Nostalgični šoferji. Takih šoferjev je sicer bolj malo, zanje pa je značilno, da se med vožnjo kdaj prepuščajo sanjarjenju o dobrih starih časih poštnih kočij in podobnega, posledice so zgrešene postaje, povoženi hišni ljubljenčki, bolj redko tudi otroci in ljudje s slabimi refleksi. Nostalgičen šofer se dostikrat ne spominja resničnih dogodkov; hočem recimo izstopiti z avtobusa, pa šofer odpelje kar mimo postaje. Stopim do njega (opazim, da se uživaško nastavlja toplemu soncu) in mu rečem, da bi rad šel dol. On me pogleda in reče: "Pa zakaj nisi šel?".
3. Nasilneži. To so ljudje, ki se poslužujejo nasilja iz takšnih ali drugačnih vzrokov (premalo keša, konflikt narodne pripadnosti). Na avtobusih jih na žalost srečamo prepogosto. Spozna se jih lahko po identičnih naoljenih frizurah na gobico, nizkem čelu, zanimivem neslovenskem naglasu in naklonjenosti nogometu ter borilnim veščinam. Nasilni so praviloma samo v skupinah, njihova dejanja pa rangirajo od metanja petard v zadnjem delu busa in uničevanja inventarja do "terjatev" in v nekaterih primerih tudi pretepanja potnikov ali voznika. Po neuradnih ocenah je najbolj nevaren avtobus št. 6, tesno za petami pa mu je zloglasna fužinska dvajsetica, na katero baje na območju tega getoiziranega naselja kdaj letijo tudi kamni in podobni projektili. Nasilnežem se lahko dostikrat izognemo, če sedimo/stojimo bolj spredaj, saj se ti osebki tam iz neznanih razlogov počutijo bolj ogrožene. Če ste se že primorani peljati zadaj, pazite da jim nikoli ne obrnete hrbta, predvsem pa jih nikoli predolgo ne glejte. In če jih že pogledate, ne glejte v oči!
4. Razno. Sem spadajo še vsi ostali zanimivi osebki, ki jih ni mogoče uvrstiti v nobeno od zgornjih skupin. Za primer lahko omenimo zaspance (ljudje, ki spijo na avtobusu - človek nikoli ne ve, ali bi jih zbudil ali pustil spati), nosečnice (obvezno se odstopi sedež, nič ni bolj utrujenega kot nosečnica, ki se ob 3.15 s prvo šestko vrača iz diska), skupine predšolskih otrok (zabava zagotovljena), ljudje s psi, mačkami, kanarčki.
Za lažjo uporabo članka so tukaj še približne ure, ob katerih boste najverjetneje srečali določen tip oseb na avtobusu:
- starke pritoževalke: praviloma čez dan, dokler je svetlo;
- starci nergalci: po 21.30, redkeje čez dan;
- šoferji: 3.15-24.00;
- nasilneži: največ od 14.00-22.00, čeprav se pojavljajo čez cel dan.
Grafika: (c) Holding mesta Ljubljane
Članek je bil prvotno objavljen na straneh ŽVPL 12. aprila 1999.