Konec maja se je v Novi Gorici končala retrospektiva gledaliških predstav, ki je bila uvod v novi mednarodni gledališki festival. Zgodil se bo naslednje leto, konec maja ali v začetku junija, z mednarodno udeležbo. Tokrat so predstavili štiri uprizoritve režiserja Vita Tauferja, ki bo v prihodnje tudi selektor festivala. Njegove predstave: Sen kresne noči, Pika, Skopuh in Plešasta pevka so nastale v treh slovenskih profesionalnih gledališčih (Slovensko mladinsko gledališče Ljubljana, Prešernovo gledališče Kranj, Primorsko dramsko gledališče Nova Gorica), novi novogoriški festival pa ne bo samo vzporednica Tednu drame v Kranju, niti Tednu komedije v Celju, niti večjim festivalom, kot je Exodos, ampak bo predstavljal popolnoma nove gledališke poetike. Združeval bo predstave, ki jih slovenska publika še ni videla nikjer v Sloveniji in so del svetovnega gledališkega dogajanja. Gledališki festival na meji bo priložnost za mejne predstave.
Pogovor z režiserjem in selektorjem Vitom Tauferjem.
Kdo je avtor zamisli za festival? Zakaj ravno v Novi Gorici?
Ideja za festival je bila najina s Primožem Beblerjem (op. umetniški vodja PDG-ja), čeprav je tudi Sergij Peljhan, direktor Primorskega dramskega gledališča, imel te ambicije. Bil je direktor v času, ko je Gorica še imela festival Malih odrov v sedemdesetih ali osemdesetih. Potem je to preraslo v festival Alpe Adria, ki je bil nekakšen poskus mednarodnega festivala. Ne vem točno, kako se je to razvijalo naprej. Sam pa osebno čutim pomanjkanje informacij pri nas o gledališkem dogajanju v svetu. Mislim, da se zelo malo denarja in truda vlaga, da bi publika pri nas videla, kakšen naj bi sodoben teater zgledal. Exodos je sicer zelo perspektiven festival, dogajajo se zelo zanimive reči. Letos smo videli nekaj zelo dobrih predstav. Ampak mislim, da je to še zmeraj premalo. Poleg tega ima Exodos zaenkrat na žalost zelo skromna finančna sredstva. Mislim, da je to verjetno glavni razlog. Večjih predstav, pomembnejših predstav, predstav blizu enemu "mainstreamu" svetovnega teatra pa pri nas enostavno ne vidimo. To kar počne Cankarjev dom, mislim da absolutno ne odgovarja vsebinskemu konceptu. To ni to. Nekdaj je bil, ko so pripeljali Fabra, danes pa ne več. Torej, teatra pri nas ne vidimo. Kot ena evropskih prestolnic bi ga morali imeti. Biti bi morali v stalnem kontaktu. Zato sem se odločil za ta festival. Zakaj Gorica? Gorica iz več razlogov. En je ta, da ima najboljšo gledališko dvorano v Sloveniji ...
? verjetno tudi za to, ker Nova Gorica še edina s profesionalnim gledališčem nima svojega festivala, kot ga imajo Kranj, Celje, Maribor, Ljubljana ?
Tako. In zakaj sem se odločil za mednarodni festival? Ravno zato, ker je Gorica še vedno na meji. In v tem smislu smo tudi mislili koncept teatra predstaviti - moj delovni naslov je Gledališče na meji. Se pravi gledališče, ki išče svoje meje, meje svoje identitete, v povezavi in komunikaciji ne samo gledališča različnih dežel, ampak tudi gledališča različnih pristopov, ki iščejo neke meje gledališke identitete. Po drugi strani pa ne mislim zastaviti, vsaj na začetku ne, festivala strogo konceptualno. Najpomembnejše je, da ljudje vidijo pomembne predstave. Predstave, ki jih v drugih okoljih smatrajo za pomembne. Prav gotovo se to tiče tudi nas. Torej, to ne bo festival, ki bo na silo iskal svojo drugačno identiteto, svoj drugačen specifičen koncept, gledališki ali estetski. Služil bo prvenstveno kot informacija, ki jo drugje ne bo mogel dobiti. Seveda bo zadaj koncept Gledališče na meji, se pravi, da bo šlo za predstave, ki drastično posegajo v iskanje novega gledališkega jezika. Nove gledališke identitete. V tem smislu smo že izbrali nekaj predstav. O tem še ne bi govoril. Niti nimam kompletnega repertoarja festivala. Imam pa zbranih recimo od osmih predstav štiri. Vsako leto naj bi predstavili pet tujih in tri domače predstave. Kaj so tuje in kaj domače, je lahko širok pojem. Predstavili bomo Martina Kušeja, ki je po narodnosti Slovenec, je pa zelo uspel v Nemčiji in je drugače avstrijski državljan. Zdi se mi potrebno, da se gledališko dogajanje pri nas decentralizira, kar se tiče gostovanj. Tudi zaradi tega, ker Cankarjev dom porabi kar sedemdeset procentov denarja, namenjenega za kulturo. V regionalnem smislu, kot ste rekli, vsi teatri imajo festivale, Gorica pa ne. Gorica, ki je najbližja in najbolj sposobna vzpostavljati komunikacijo čez mejo.
Se boste povezali tudi s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu?
Tudi tržaško gledališče bo prišlo v poštev. Mislim pa, da bolj italijanska gledališča na tistem delu oz. kulturni centri v širšem smislu. Npr. Udine, ki so imele letos, če ne že lansko leto, zelo dober gledališki program, kakršnega bi si želeli videti pri nas. Vsaj kar se tiče gostovanj.
Letošnji festival je bil retrospektiven ?
To je tudi treba povedati, da je zelo težko začeti in pognati eno zadevo. V tem smislu je bilo zelo pozno (od trenutka, ko smo se spomnili) najti predstave. Ponavadi se je treba dogovarjati za predstave že dve leti vnaprej. Naročiti Pino Bausch je zelo težko, ker ima v detajle izdelan plan gostovanj do ne vem kdaj. Se pravi, zelo težko. Peljhan pa je hotel poskusiti, kako bi se odrezali organizacijsko. Recimo, kako bi v Novi Gorici postavili festival ... jaz sem bil tista idealna vsebina, ker imam toliko predstav živih, ker se nanaša na moje delo v Gorici, precej delam tam ? in ker sem selektor. Kar pa je treba še narediti in do sedaj ni bilo narejeno, kar mene čisto veseli, je pa medijski bum okoli tega. Imam sicer še več predstav živih, vendar smo naredili izbor: predstave, ki bi lahko zanimale širši krog ljudi, se pravi nekakšne uspešnice.
Naslednje leto, ko bo festival mednaroden, na kakšen način boste izbirali predstave? Kje si boste ogledovali predstave? Boste ponovili festival na način retrospektive s kakšnim tujim avtorjem, umetnikom?
Razmišljal sem tudi to. Glede na to, da izredno cenim Jana Fabra. Letos so imeli na Exodosu dve njegovi predstavi. Ampak vseeno mislim,da bi on bil primer avtorja, ki bi se mu dalo posvetiti cel festival in tudi "workshope". Ja, tudi na to mislim v prihodnosti. Ni čisto res, da nimamo koncepta. Delovni naslov je Teater na meji. Se pravi, da iščem gledališke predstave, ki na zanimiv način združujejo različne poetike in pristope. Med drugim (to lahko povem) imamo že dogovorjeno kitajsko opero, ki igra Evripidovo Medejo. Predstavo sem videl na festivalu v Bogoti in je zame ena najboljših predstav, kar sem jih v življenju videl. Ampak prav ta meja me zanima oz. ta spoj antičnega evropskega gledališča in pradavnega kitajskega gledališča ?
Od tu verjetno izhajajo vaše predstave, ki ne temeljijo na besedi oz. na tekstu, ampak so izključno gibalne?
Gledališče je zmeraj nekaj kar združuje različne forme, različne izraze, vsebine, žanre in medije. Gledališče je to po definiciji.
Torej predstave na festivalu ne bodo samo gibalne kot na zadnjem Exodosu oz. se bodo nanašale na ...
... ples? V tem je pač koncept tega trenutnega festivala, čeprav je Exodos v veliki meri posvečen plesu. Ampak mislim, da je to tudi posledica tega, da je ples sedaj trend v teatru, da združuje, da vnaša plesne elemente.
Se pravi, boste izbirali med različnimi predstavami? Kje jih boste poiskali?
Vse mogoče, kar mi bo prišlo prav, da se bom informiral. Veliko brskam tudi po internetu, čeprav to ni najbolj hvaležno. Služi kot informacija, kaj se kdaj in kje dogaja. Tako se je dosti lažje organizirati. Festival smo začeli organizirati precej pozno. Sam sem trenutno sredi dela za novo premiero v Mladinskem gledališču. In nisem uspel še pregledati stvari. Imam namen do septembra oz. oktobra.
Za konec nam zaupajte nekaj besed o vaši novi premieri?
Dogovarjamo se in nadaljujemo metodo, ki temelji na kolektivnem angažiranju. Gre za kolektivno avtorstvo te predstave. Ukvarjamo se s kolektivnimi sanjami, bi lahko rekel na kratko. Vsi igralci so soavtorji. Delamo to, kar zmeraj. Iščemo nov teatrski izraz, primeren temu času ? za osnovo smo vzeli tekst, začeli smo podobno kot pri predstavi Silence Silence Silence. Predstava, ki je namenjena komunikaciji. Širšim prostorom. Predstava, ki naj bi šla na gostovanja. Mislim, da je to tudi ena osnovnih funkcij. Gledališče je vedno bilo nomadsko, nomadska inštitucija. Mi imamo veliko srečo, da to tudi dejansko živimo. Največ gostujemo po Evropi, ne samo po južni Ameriki, kjer so dosti boljši festivali, kot v Evropi. Ni tako enostavno priti tja. Je pa pomembno, da je človek prisoten tudi doma, se pravi v Sloveniji.