Po uspešnem neakreditiranju sta naša vrla dopisnika Matjaž in Martin vseeno odpeketala pred Križanke in Lič se je v stilu partizanskih ilegalcev prešmelcal čez steno, Martin pa je s svojim objektivom spremljal dogajanje pred zidovjem ...
Matjaževo poročilo
Odvrgel sem nahrbtnik, sezul natikače in se spopadel z okrog tri in pol metre visoko steno, kar je zame, nevajenega plezalca, najdrznejši tovrstni podvig v življenju. Nato sem obsedel na steni in z edinstvenim zmagoslavjem preletel publiko na napačni strani zidu Križank. Zelo počasi in previdno sem se spustil v strateško zaledje desetletne goščave, ki tako prikladno napolnjuje področje ob zidu. Tam sem opazil še nekoga, ki je stisnjen ob steno oprezal za varnostniki, ki so nosili (hvala bogu) zelo opazne fluorescentno rumene brezrokavnike. Ob pravem trenutku se je moj kolega vsiljivec hladnokrvno sprehodil med množico in poniknil. Po približno desetih klavrnih minutah čepenja na vlažni zemlji mi je postalo približno vseeno, če me možje v brezrokavnikih likvidirajo, in sem se še jaz sprehodil od grmovja do množice. Uspelo je! Prignetel sem se do prvih vrst in od dveh prijaznih deklet izprosil dve karti, s katerima naj bi se sprehodil ven po Martina, fotoaparat in natikače.
"Ni sprehajanja!!", mi je neomajen hrust na vratih razblinil mojo zelo zvito idejo. Nekaj časa sem klečeplazil, da moram res nujno ven za res samo pet minutk, potem pa ob pomanjkanju boljših argumentov odšel nazaj v prve vrste oboževat afro-kubanske zvezde.
Če je punk vsaj malo temeljil na medgeneracijskih konfliktih in se iz njih napajal (Tu smo, vaši nismo!!, We gotta riot, can't get much quiet, this is our answer to your love, ipd.), potem afrokubanske vibracije generacije zbližujejo. Afro-Cuban All Stars so dobro naoljen multigeneracijski projekt; mladi za energijo, stari za šarm, dekleta iz publike za seksapil, ženske iz benda za ritmično materinske feelinge - neubranljivo. Frontman Juan de Marcos je (kot se ob pomenljivih skladbah spodobi) pojasnil, da prihajajo iz otoške Kube, ki je politično razklana na dva dela. Njihov prispevek k ponovni občeljudski spravi je skladba Reconciliation. Zavedajoč se svoje strahotne nepomembnosti in prav grozljive nevednosti o Kubi avtor tehle vrstic na otoku cigar ne vidi nobenega problema, ki se ga ne bi dalo rešiti z enim dobro merjenim strelom v Fidelovo čelo.
Po dinamičnem in nikakor ne predolgem repertoarju so se zvezdice večera sprehodile med hladne zidove Križank in po enominutnem vretju pod odrom zopet nazaj med instrumente. Postregli so z vročim, tokrat s strani benda zaželeno interaktivnim vložkom, pa saj veste:
On: aj, mama!
Mi: aj mama!
On: EEEEOOO!
Mi: EEEEEOO!
Juhu!!!!
itd.
Na olje so s predstavitvijo benda prilili še nekaj minut latinskega orgazmiranja in tako častno zapustili množico bolj ali manj potešeno. Že, že - jaz sem bil potešen - samo jaz sem prišel noter zastonj. A je bila zadevica res vredna 4500 SITnih, se lahko pa odločijo tisti, ki so se dejansko skeširali. Takole za provokativno primerjavo: hipermultimedijski koncern Pink Floyd so na devetdeset metrov širokem odru na letališču v Wiener-Neustadtu v senci mnogih desetmetrskih(!) stolpov - zvočnikov ob spremstvu enormnega laserskega spektakla brez premora žgali tri ure in pol - za 50 DEM. Zdaj se pa odločite!
Matjaž LičerMartinovo poročilo
Vsesplošna evforija, ki jo je med intelektualci in tistimi, ki mislijo da to so ali bi radi bili, povzročil dokumentarec Wima Wendersa (glej www.projektor.zvpl.com) Buena Vista Social Club, je vzrok da je zadnje čase vse kar prihaja s Kube strahotno kul, sploh in oh modiš etc. Tako so se v Križankah za precej ubijalsko ceno zgodili Afro Cuban All Stars, ki preigravajo pod taktirko Juana de Marcosa Gonzaleza in so tesno sodelovali pri nastanku prej omenjenega dokumentarca in spremljevalnih albumov (Buena Vista Social Club, Introducing Ruben Gonzales, Ibrahim Ferrer, Omara Portuondo).
Tako sta se v strastni želji, da slabše finančno podprtim bralcem, verno pričarata vzdušje, na kraj dogodka odpravila vrla dopisnika ŽVPL-ja. Ob pomanjkanju finančnih sredstev, ki žal pesti tudi dopisnike tako elitnih pisočasov, kot je ŽVPL in ob neodobreni akreditaciji (sramota!) sta žal vrla poročevalca ostala izven obzidja Križank. Da pa željnih bralcev ne bi pustila na cedilu, se je Lič poslužil ilegalnih sredstev in se skozi čvrsto obrambo herojsko prebil preko zidu, vse do same srčike dogajanja in vam tako priboril recenzijo, ki si jo lahko preberete pod naslovom Afro-Cuban All Stars. Jaz sem ostal na zunanji strani in vam tako priskrbel članek in fotoreportažo s kraja, kjer so denarnice bolj prazne, vzdušje bolj domačno in glave bolj alkoholizirane.
Publika pred obzidjem je bila neverjetno številčna in gibanje po parku je bilo zelo ovirano. Ob poti so posedale relativno velike skupinice, ki so konzumirale različne oblike alkohola, tobaka in mehkih drog. Po obsežnih raziskavah sem ugotovil, da se koncertiranje izredno močno in čisto sliši poleg gradbišča novega NUK-a, kar je precej logično saj je nasproti odra in je ozvočenje obrnjeno v to smer. Najbolje je kakih dvajset metrov stran od vogala obzidja (tam kjer je veliko drevo in spomenik). Presenetljivo dober je tudi odboj od Fakultete za arhitekturo, vendar je ta slišen šele nekako na pol poti do Zoisove piramide in tako ste izključeni iz evforičnega vzdušja, ki se ustvari ob obzidju. Tu smo bili priča plešočim gručam in celo percussion duetu.
Višek večera je bil lov na nepridiprava. Vrlim redarjem je od groze zastal dih, ko so ugotovili, da visoko v krošnji vogalnega drevesa sedita mladeniča, ki po vsej verjetnosti nimata karte in temu dejstvu navkljub sede (udobje, kakršnega gledalci v notranjosti niso bili deležni) opazujeta dogajanje na odru. Tista veja je bila dotlej še vedno zasedena, tokrat pa očitno redarjem vest ni dala, da bi dopustili takšno redarsko površnost. Nekaj trenutkov za tem se je pod drevesom zbralo nekaj redarjev in dva policaja (!), ki naj bi z grobim zmerjanjem prepričali huda zločinca naj se predata v roke oblasti in pravice. Vse skupaj je spremljalo glasno žvižganje in neodobravanje publike in takrat so redarji pokazali, da so res kleni slovenski fantje in začeli psovati ter groziti najbližjim. Čast in slava jim. Ker mladeniča očitno nista bila kaj prida dovzetna za tovrstno prepričevanje, sta ostala na drevesu in ker očitno varuhom reda in miru plezanje ne diši, sta se policaja spokala nazaj v marico, redarji pa za varno obzidje Križank. Po koncu koncerta sta junaka zlezla z drevesa in požela buren aplavz.
Skratka, v ponedeljek sem poslušal dober koncert in to s pivom v roki (kar v Križankah žal ni mogoče), poklepetal z nekaj res simpatičnimi osebki (in osebkinjami) in predvsem prihranil 4500 tolarjev, ki jih sedaj lahko porabim za:
- dva druga koncerta;
- 12 piv po 350 SIT;
- 4 filme za fotoaparat;
- 28,13 litre 95 oktanskega neosvinčenega bencina;
- 26 stoštiridesetgramskih Lahkih mlečnih namazov Tamar;
- 278 jušnih kock Knorr;
- trapezne zanke;
- 6 ogledov filma Točkovi;
- 9 125-gramskih zavojčkov sira Brie.
Ali najraje za 7,6 kg sadnega jogurta 'Yogho!Yogho!' z okusom jagode.
Foto in drugi prispevek