Devastations - epski rock iz Avstralije - reinkarnacija dobro nam znanega benda Luxedo se bo v soboto, 4.10., mudila na odru Gromke na Metelkovi. Kar se tiče Devastations, lahko brez zadrege rečemo, da so bili najprej Luxedo, kvartet, ki je s svojim melanholičnim avstralskim rockom uspel leta 2001 med svojo evropsko turnejo navdušiti tudi občinstvo na precej klubskih nastopih po Sloveniji.
Od Luxedo do Devastations je bil storjen le majhen korak. Kvartet se septembra 2003 skrči na trio z imenom Devastations - bend zapusti violinistka Emilie Martin (njena violina in glas sta vseeno še slišati na prvi plošči Devastations), ostali člani ostanejo isti: Tom Carylon (kitara, glas, klaviature, bendžo), Hugo Cran (bobni, tolkala) in Conrad Standish (glas, bas, casio, klaviature). Za dodatno razliko pa poskrbi še zamenjava pevca - pri Devastations prevzame vlogo glavnega pevca Conrad (pri Luxedo je v glavnem prepeval Tom). Da so povezave Luxedo/Devastations več kot tesne pa priča tudi podatek, da so Luxedo na svoji že omenjeni evropski turneji posneli ploščo, ki je po razpadu benda postala osnova za izjemni (po navedbah nekaterih kritikov) prvi album Devastations. Ploščo so izdali letos poleti za avstralsko založbo Spooky Records, v Evropi pa za nizozemsko založbo Undertow Records. Plošča se na povsem neobremenjen in neapologetski način v glavnem osredotoča (v tekstovnem pa tudi glasbenem smislu) na eno izmed najbolj izkoriščanih tem v zgodovini glasbe - govori o ljubezni v vseh njenih pojavnih oblikah.
Ko je govora o glasbi in zvoku tria naletimo na zelo nenavadne primerjave - Johnny Cash, Serge Gainsbourgh, Lee Hazlewood, Tindersticks, The Dirty Three, Tom Waits, Ennio Morricone ... Vsekakor pa se poslušalec, poslušalka ne moreta izogniti asociacijam njihovega, širšim množicam bolj poznanega sonarodnjaka Nicka Cavea in njegove Bad Seeds. Vsaj kar se tiče melanholije in lirične razpotegnjenosti. Nekateri od omenjenih vplivov pa se kljub bizarnosti ponavljo tudi med referencami in vplivi, ki jih navajajo sami člani benda - Leeja Hazelwooda, Royal Trux, Roya Orbisona, Astorja Piazzollo, Johna Barryja in Suicide. Skratka, avtorje in izvajalce, katerih glasba sloni na emocionalno nabitih in dramatičnih tekstih, (občasno) melanholični melodičnosti, ki jo Devastations dosegajo z dramatičnimi zvoki kitare, ostrim, dinamičnim bobnanjem in obarvane z dodatki violine, klavirja, harmonija ali še česa. Vse skupaj pa semtertja razbijejo in podkrepijo z nenadnimi hrupnejšimi in kaotičnimi inštrumentalnimi izpadi.