Pred kakima dvema letoma je začel z obratovanjem ajdovski klub Jutro, v katerem so se mladci iz društva 13. brat, skozi ves ta čas trudili za stalno ponudbo svežih večinoma emo - hardcore usmerjenih skupin iz Evrope in Amerike. Takrat smo prvič v naših krajih lahko uzrli tudi Boy sets fire, eno takratnih obetavnejših mladih ameriških emo-hc skupin tistega časa. Koncert je marsikomu ostal v nepozabnem spominu. Tako, da totalno nabit klub ob letošnji ponovitvi ni bil nobeno presenečenje.
Večer je otvorila ajdovska skupina Up John. O njih nekaj časa ni bilo ničesar slišati. Je pa vzporedno z njimi nekaj njihovih članov aktivnih v skupinah Low Punch in Krik Disneylanda. Zdaj so se po krajšem premoru ponovno zbrali. Pesmi sicer zvenijo kot dobra mešanica bolj melodičnega emo cora in punk rocka, se pa na nastopu pozna prej omenjena pavza.
Za njimi je bil čas za dogodek, ki ga je ta večer pričakovala večina ljudi. Boy sets fire so si za svoj nastop komajda izborili prostor, saj jih je publika v dvorani obdajala z vseh strani. Po nekaj tehničnih problemih smo bili priča intenzivnemu nastopu s hitrimi komadi s kričečimi vokali na eni strani in mirnimi in z emocijami nabitimi na drugi. To se je poznalo tudi s strani publike, ki se je kljub gneči energično odzivala. Koncert se je odvijal zelo hitro, saj so močno skrčili čas, ki so ga včasih med komadi namenjali za razlaganje besedil. Teme variirajo od osebno izpovednih, ki se ukvarjajo z osebnimi problemi, ki so morda zelo pereči, a ne toliko izpostavljeni javnosti, do močnih in utemeljenih družbeno političnih kritik, ki močno odstopajo od podobnih rutinskih tem, ki smo jih vajenih pri preveč drugih, podobno usmerjenih bendih.
Skratka koncert je bil vsekakor vreden ogleda. S časom je v skupini prišlo do nekaj sprememb. Kar se tiče zasedbe, zdaj že nekaj časa z njimi igra novi basist. Preselili pa so se tudi k razmeroma veliki punk - hard core založbi Victory records, kjer so že izdali svojo zadnjo veliko ploščo After the Eulogy. To je za njih kar velik preskok. Začeli so namreč kot popolnoma neodvisen bend. Sami so izdajali in pakirali plošče. Zdaj jim to ni več potrebno, pa tudi preživijo lahko brez da bi poleg benda morali opravljati še kakšno službo. Z izkušnjami in razvojem pa so izgubili tudi del svojega prvinskega čara in osebnega pristopa, ki je marsikoga pri njih navdušil na začetku. Vendar pa glasba še vedno ostaja.