Obisk SpringFive festivala v Gradcu je bil zadetek v polno. Letos je, kot že razvidno iz imena, štel 5. pomlad in se izkazal za programsko pestrega, raznolikega in kvalitetnega. Od srede 25.05.05 do nedelje 29.05.05 se je na njem zvrstilo več kot 150 DJ-ev, live-actov ter vizualnih umetnikov.
Poleg večernih glasbenih performasov je bilo tekom festivala moč sodelovati v VJ delavnici, obiskovati tridnevne popoldanske simpozije z artisti kot so Stamina MC, DJ Patife, C. Watkiss, Tiga, Michael Meyer in drugimi ali preprosto poležavati na zelenicah mestnega parka. Tam se je tudi začel vsak večer Springfive-a. Sicer se je festival odvijal na različnih lokacijah v Graz-u, v klubih kot so: Dom in Berg, klub PPC, Postgarage, Kasematten ter Aiola Island-u, ki se v noči izkaže za skrajno vesoljsko pojavo na reki Muri.
Letos so dvorane Springfive festa zasedla kvalitetna imena različnih žanrskih ozadij, zvrstili so se: Roni Size, Nicolette, Dynamite MC, DJ Patife-a, DJ Marky, Tiga, Michael Mayer, Mad Professor, slovenski Klasick, Treva Whateva, Hextatic, DJ Fink, Krafty Kuts, Spoonface, Howie B, Quantic, Tosca,...
V Graz smo prispeli v četrtek zvečer, uredili formalnosti v festivalskem centru, ki se je nahajal v futurističem Kunsthausu. Tamkaj se je za čas festivala nahajala trgovina s ploščami in restavracija, kjer je večerjala večino nastopajočih.
Prva in kot se je kasneje izkazalo edina destinacija tistega večera je bil Dom in Berg, kjer smo ujeli ravno konec Al Haca Soundsystema in se pripravili na nastop Nicolette. Nicolette nikakor ni zelenka, za sabo ima že dolgo glasbeno pot, sodelovala s Plaid, prispevala vokale za nekaj komadov Massive Attack, izdajala plošče na Gilles Petersonovi »Talkin Loud« založbi, svojo strast do notorično-kaotičnih ritmov pa je razplamtela z remiks albumom za DJ Kicks serijo. Dom in Berg je še kako markanten prostor, saj se nahaja znotraj gore. Kako fascinanten ambient je, je najbolje da ob prvi priložnosti preverite sami. Navdušenje vam zagotovo ne uide.
Na oder je prikorakala bosa, v svetleči obleki ter kozmičnim make-upom. Takoj je vzpostavila neposreden kontakt z občinstvom in ga vzdrževala do konca nastopa. Podlaga izrazitega, s sensualnostjo koketirajočega vokala Nicolette in njenih dveh vokalnih pomagačic so bili delirični ter protislovni ritmi. Atmosfera, ki se je ustvarila tekom nastopa je bila ultra pozitivno in sproščeno naravnana, za to pa gre brez zadržkov »kriviti« Nicolettte, saj je takšna tudi sama. Sicer je predstavljala večino komadov iz njene nove plošče »Life Loves Us«, zaradi poudarka na besedilih ter ne preveč plesno naravnanih ritmov pa je nastop deloval kot modernističen poezijski večer.
Sledil je Ninjatunovski Treva Whateva, ki je v tipično hibridnih formah zvrtel set, ki se je zlival iz fuky soula, do hecnih miksov, ki so vključevali prelive komada Ghostbusters, pa uvodno muziko iz Beverly Hills Cop-a, tretji sklop seta pa se vrtel v »shake what your momma gave ya« ragga ritmih.
Sledil je Roni Size, sedaj že glasbenik velikega kova v vokalni spremljavi Dynamite Mc-ja. V dvo in nekaj urnem setu je zavrtel nekaj svežih zadev, pa veliko »oldies goldies«ter zanimivih remiksov. Nekje do polovice seta je ostal Roni zatopljen v svoj laptop in platenšpilerje, brez da bi namenil pogled ali nasmeh obiskovalcem. Led med obiskovalci in nastopajočimi je namesto njega je lomil Dynamite, ki mu gre to več kot dobro od jezika. Basi naviti do konca, dvorana v trenutku polna.
Ob vrtenju kultnega komada »Brown Paper Bag« ga je Roni kar očitno polomil. Sicer nas je kar lep čas uspešno rajcal z dobro znanim intro-tom komada, ga zavlačeval in stopnjeval napetost, zatem pa naj bi na Dynamite-ov znak zagrmeli boben basi. Pa se je na tej točki zgodil kar nekaj sekundni premor, kjer bi bilo pričakovati, da se stvar zavrti nazaj in spet podraži ter nepričakovano udari. Pa se ni zgodilo tako, ampak je Roni po nekajsekundni tišini zatreskal z basi, ki so so se po prvi črni piki izkazali za rahlo disonantne. Poleg tega se je med občutno predolgim premorom zgubil ves čar pričakovanja(vsaj pri meni). Dele komada je nato parkarat »rewind-al«, medtem pa je Dynamite koval rime.
Dynamite delno improvizira, delno pa ima pripravljen stalni repertoar, ki je sestavljen iz besedil komadov »Who told you« – Roni-ja , »Ready or not« Fugeesov, »Original Nuttah« – Shy FX, We want your soul – Freeland-a pa še kaj bi se našlo medtem pa stalno stimulira s frazami kot so »Bounce!« ali pa preroškimi »We're gonna make you break!«
Po do konca navitih basih in bobnenju je Roni prestavil bpm-je na tehno beat in v tej maniri obdelal kar nekaj d'n'b komadov. Po konkretnem friziranju basov in tehno beat-a je sledil »soft« premor, kar je omehčalo celo Ronija, saj se je prvič ozrl naokrog in nam končno namenil sproščen nasmeh.
Eden bolj inovativnih miksov je bila mešanica Carmine Burane v bobenbas formi in kombinaciji ragga vokalov. Roni je zadevi uspešno fuziral, s pravim filingom in dokazal, da je še vedno mojster na svojem področju.
Naj morda omenim še, da me je motilo tudi očitno namigovanje na Ronijev sedaj že kar zvezdniški staž, saj si je za razliko od vseh ostalih nastopajočih, ki so se zadovojili z enoreflektorskimi lučmi privoščil sklop reflektorjev, ki se navadno uporabljajo za stadionske festivale.
Izbrani večer je vizualije ustvarjal VJ Mox iz Londona, ki sicer skrbi za vizualne kulise Ninja Tune artistov. Njegovo delo vsebuje elemente grafik, arhitekture ter 3D animacij.