Samo ne v primeru predstave plesne skupine Betontanc. Plesni maraton, v katerega je vpletena ljubezenska zgodba, je koreografiral in režiral Matjaž Pograjc. Polnočni rabljev let je zgodba o parih, ki plešejo in vztrajajo skupaj. Ples je v bistvu najbolj močna povezava z življenjem. Kar se nam vseskozi dozdeva skozi odnose med plesom Primoža Bezjaka, Alme Blagdanič, Branka Potočana in Katarine Stegnar. O tem govori tudi Pograjc v gledališkem listu, da so lahko stvari del osebne izkušnje ali nas samo obdajajo, da jih čutimo, beremo, živimo ... Vendar se v nas na koncu vse pomešajo.
V Polnočnem rabljevem letu se prepletata intimnost in ljubezen z vztrajnostjo življenja. Preganjani in pijani slehernik, ki ga igra Primož Bezjak, se pojavi na odru v plesu smrti kot glavni plesalec v Pollackovem filmu Tudi konje streljajo, mar ne? Po številnih padcih s soplesalko je v boju za zmago, v katerem bo zmagal močnejši. Oba morata vztrajati ne glede na utrujenost, lastne ambicije, erotično privlačnost, težave, nerazumljenost ... važen je odnos in medsebojna pomoč. Če odpove eden, izgubita oba. Vsi štirje plesalci se med seboj prepletajo in izmenjujejo, sledijo ritmu gibanja, ki je podrejen njihovim karakterjem. Včasih ima erotičen naboj, drugič osebno destruktiven, nato spet zapeljiv ali zrelo umirjen. Izenačijo se samo, ko obvisijo "obešeni" na strop in pod streli popadajo na tla.
Ljubezenska iskanja usmerjajo večni in nesmiselni ples h koncu. Osebe, ki se iščejo, se razgalijo in navsezadnje najdejo. Določeni citati v angleščini (na kar namigujejo tudi filmski plakati v gledališkem listu) pa spominjajo na večno ljubezensko zgodbo v filmu Casablanca. Matjaž Pograjc je svojo trdno zgodbo zgradil na spominu za "vse scenariste in avtorje, ki jih radi pozabljamo" Njegova resnica je samo ena izmed mnogih in v tej nas je res presenetil. Malo manj pa so prepričljivi nekateri nedodelani vložki s himnami, ki naj bi spominjali na trenutno politično situacijo, na vstop v Evropo. Delujejo precej nedorečeno in odvečno.
Tekmovanje štirih enakovrednih plesalcev neprestano spremlja z glasbo, vodi in v živo komentira skupina Silence. Sestavljata jo izvrstni pevec Benko in klaviaturist Hladnik. Duet je nastal leta 1994 in je pri nas manj poznan. V Nemčiji sta glasbenika pri založbi Chrom Records leta 1997 izdala svojo prvo ploščo Ma Non Troppo. Najnovejši izdelek iz začetka letošnjega leta pa je maxi single za skladbo Son Of Sin.
Premiera je bila 19. oktobra v Slovenskem mladinskem gledališču. Ogledala sem si sobotno, drugo ponovitev v nabito polni spodnji dvorani, kjer so uspeli navdušeni gledalci s ploskanjem priklicati popolnoma izmučene plesalce in oba glasbenika kar nekajkrat na oder. Zelo preprosto, a učinkovito.