V torek, 20. marca se s kultno komedijo To je Spinal Tap (This is Spinal Tap) v Kinoteki odpira retrospektiva rokumentarcev. Od 20. do 30 marca bomo lahko videli in slišali 13 rockumentarcev v Kinoteki (1 v Kinu Šiška), 8 glasbenih igranih filmov in 2 predavanji.
Program retrospektive
- torek 20.3. ob 19.00, ponedeljek 26.3. ob 19.00
To je Spinal Tap (This is Spinal Tap) - torek 20.3. ob 21.00
Festival - sreda 21.3. ob 19.00
Kaj dogaja! Beatli v ZDA (What's Happening! The Beatles in the U.S.A.) - sreda 21.3. ob 21.00
Ne glej nazaj (Dont Look Back) - četrtek 22.3. ob 19.00
Johnny Cash v San Quentinu (Johnny Cash in San Quentin) - petek 23.3. ob 19.00
Kaj dogaja! 2 Paul McCartney v ZDA (The Love We Make) - sobota 24.3. ob 19.00
Ziggy Stardust in pajki z Marsa (Ziggy Stardust and the Spiders from Mars) - nedelja 25.3. ob 19.00
Rolling Stones (Gimme Shelter) - torek 27.3. ob 19.00
Wattstax – Črni bratje pojo (Wattstax) - sreda 28.3. ob 19.00
Fantje so v redu (The Kids Are Alright) - četrtek 29.3. ob 19.00
Stonesi v Hyde parku (The Stones in the Park) - petek 30.3. ob 19.15
Hudič in Daniel Johnston (The Devil and Daniel Johnston) - petek 30.3. ob 21.30
Shine a Light - Posebna projekcija v Kinu Šiška - petek 23.3. ob 19.30
Depeche Mode 101
Igrani spremljevalni program
- četrtek 22.3. ob 20.00
Pink Floyd – zid (Pink Floyd – The Wall) - petek 23.3. ob 21.00
9 orgazmov (9 Songs) - sobota 24.3. ob 21.00
Žametne noči (Velvet Goldmine) - nedelja 25.3. ob 21.00
Korak do slave (Almost Famous) - ponedeljek 26.3. ob 21.00
Težka noč nekega dne (A Hard Day's Night) - torek 27.3. ob 21.00
Šola rocka (The School of Rock) - sreda 28.3. ob 21.00
24-urni žurerji (24 Hour Party People) - četrtek 29.3. ob 20.30
Nadzor (Control)
Rokumentarna kino-katedra – program predavanj
sreda 21.3.
- ob 17.00 Andrej Šprah: Direktni film
- ob 18.00 Igor Bašin: Med spominom in realnostjo
V davnih časih ... dolga stoletja pred začetkom zgodovine je živelo čudno in skrivnostno ljudstvo ... Druidi. Nihče ne ve, kdo so bili in kaj so počeli.
-- Nigel Tufnel
This is Spinal Tap
Čeprav otvoritveni film rokumentarne retrospektive, To je Spinal Tap, odpira številna polja razmisleka, se vse začne pri enem samem vprašanju: kdo so ti ljudje, kdo so bili in kaj so počeli? Na videz preprosto vprašanje povzema mnoge dileme in debate, ki jih poraja pričujoča – deklarirano anglosaška – rokumentarna retrospektiva in se tako kot ta prelivajo z enega na drugi atlantski breg: kaj je »pravi« dokumentarec, kje je doma »pravi« rokenrol, so Spinal Tap »pravi«?
Ko je film To je Spinal Tap leta 1984 treščil na platna, je dodobra zbegal filmsko in glasbeno publiko, ki se je spraševala, zakaj bi nekdo posnel film o praktično neznanem, povrhu pa povprečnem (če ne kar slabem) rokerskem bendu.
Rokenrol srenja, ki ji je nastavil nelaskavo, posmehljivo, za nekatere kar žaljivo ogledalo, je bila v šoku. »Ko ga je Steven [Tyler] prvič videl, se mu ni zdel niti najmanj smešen. Bil je še preveč resničen. Steven je besnel!« se spominja Brad Whitford, kitarist Aerosmithov.
Nekoliko mlajšim Guns N' Roses je, kot pravi Slash, prišel do živega šele z nekaj distance: »Ko je prišel film ven, smo se v njem prepoznali in se smejali. Ampak ko so leta tekla ... ojoj.«
In medtem ko Sting še vedno ne ve, »naj se smeje ali joče«, The Edge v rokumentarcu It Might Get Loud (2008) odkrito priznava: »Nisem se smejal, jokal sem. Film je pokazal prav to, kakšna brezumna močvara je postala rock glasba pod velikimi založbami.« Dokumentaristična stroka, ki je že krepki dve desetletji gradila na postulatu direktnega filma, je Spinal Tap kot dokumentarec v celoti zavrnila in ga označila za psevdodokumentarec ali dokumentarno parodijo.
Britanski Time Out je šel lani celo tako daleč, da ga je razglasil za najboljšo filmsko komedijo vseh časov. Kritik David Jenkins je ob tej priložnosti zapisal: »Gre za veličastno humoren in luciden film – za komedijo, ki vzdrži na dolgi rok in ob vsakem ogledu postane še boljša. Tako brezhibno je skonstruirana in odigrana, liki so tako bogati in realistični, da le s težavo presodite, kaj je resnično in kaj izmišljeno.«
Razlogov za tovrstno zmedo je bilo dovolj. Režiser Rob Reiner se je v 70-ih že dodobra uveljavil kot komični igralec v najbolj priljubljenem ameriškem sitcomu svojega časa, All in the Family. Njegov nenadni ekskurz v žanr dokumentarnega filma je bil nepričakovan in že zato nekredibilen. Ves arzenal zvočno-vizualnih pečatov pristnega dokumentarnega početja – od sprotnega ostrenja in zumiranja do tresoče slike in neenakomerne osvetlitve, skokov čez os, nenatančnega kadriranja in mestoma slabe kakovosti zvoka – je bil zaman.
Nič niso pomagali pristni posnetki koncertov in zaodrja, spontana interakcija in popolna odsotnost scenarija. Reiner je namreč prekršil zlato pravilo neintervencijskega creda direktnega filma (tisti observacijski purizem, ki je v 60-ih proslavil rokumentarce Ne glej nazaj, Rolling Stones, Monterey Pop ...) in sebe umestil naravnost v tkivo profilmičnega dogajanja, v katerem glasbenike sam intervjuja.
Če je David Maysles opozarjal, »direktno« pomeni, »da nič ne stoji med gledalcem in snovjo«, zdaj tam sedi Reiner in bode v oči. To pa počne še pod psevdonimom, in kot kaže se tudi člani skupine predstavljajo z lažnimi imeni. A razlage so, kot bomo videli, še preprostejše od razlogov.
Navdih za film je Reiner črpal pri svojem vzorniku. Po Martinu Scorseseju si je nadel ime ali kar alter ego (Marti Di Bergi je pravzaprav skovanka vseh avtorjevih idolov, tudi De Palme in Spielberga), pri njegovem Zadnjem valčku (1978) pa si je sposodil metodo intervjujev in režiserjeve udeležbe.
In vendar, če je Scorsese kot fan The Benda povsem neobjektivno stopil pred kamero, je Reiner soustvarjal besedila skupine Spinal Tap in je kot tak tudi sam predmet svojega dokumentarca. Rokumentarca, če hočete, o heavy metalcih Spinal Tap v njihovem bržkone najbolj mračnem obdobju med ameriško comeback turnejo in (začasnim) razpadom skupine.
Spinal Tap so Michael McKean, Christopher Guest in Harry Shearer alias frontman in ritem kitarist David St Hubbins, back vokal in glavna kitara Nigel Tufnel ter basist Derek Smalls (v skupini se je v teku let zamenjala tudi mala vojska bobnarjev, ki so vsi po vrsti umirali v skrivnostnih okoliščinah, kratkotrajnost njihovih karier pa bržkone botruje dejstvu, da se v filmu To je Spinal Tap ne pojavi Ringo Starr, ki je s cameo vlogami v retrospektivi sicer vseprisoten).
Argument proti avtentičnosti Reinerjevega rokumentarca, češ da so člani »enega najglasnejših britanskih bendov« ameriškega porekla, tako kot na videz sumljiva dvojnost imen ne vzdrži. Mar že omenjeni nom de plume Ringo Starr izpodbija dokumentarnost filmov Kaj dogaja! Beatli v ZDA, Ziggy Stardust in pajki z Marsa ali Fantje so v redu, ter celo sam obstoj skupine The Beatles? Je Pennebaker s svojo kamero zasledoval Zimmermana in brskal po njegovem turško-litvansko-ukrajinskem poreklu? Ne, ni gledal nazaj, ovekovečil je Dylana, ameriško ikono.
Vrnimo se torej k tistim drugim ugovorom, k protestu zoper nelaskave reprezantacije rokenrola in njegovih herojev, ki jih To je Spinal Tap razgali do nagega. Z iskrenostjo in satirično ostjo se loti heavy-metalskega diskurza moškosti, prek tega pa rokerske glasbe in popularne kulture kot take – geneze njenih mitologij, njenih akterjev, občinstva in zvestih dokumentaristov.
To genezo in duh časa utelešajo tudi Spinal Tap, ki so se vse od 60-ih zgledovali pri velikanih rocka in vendar so premogli globlji, treznejši uvid v pravljico, ki se je že začela razblinjati. Leta 1965 so nastopili na britanski TV s skiffle singlom »Gimme Some Money«. Resda so izgledali kot beatlovski plagiat, slišati pa so bili povsem drugače – kot preroki kapitalistične megalomanije.
Beatlovske naivnosti, po kateri ljubezni ne kupiš z denarjem, so se otresli, hoteli so denar. Leta 1967 – med prav tistim »poletjem ljubezni«, ko so vsi hipiji s cvetjem v laseh drli v San Francisco – so s singlom »Listen to the Flower People« odkrito parodirali psihedelično pop-rock kontrakulturo. V 70-ih so odkrili Judas Priest in Uriah Heep ter poslanstvo lasatega in faličnega trdega rocka, v 80-ih pa so le še zajahali tisti metalski val, s katerim je »heavy« zajadral v »glam« in »hair«.
Nadeli so si svetleči spandex in zlovešče ime (Lumbalna punkcija – bolj boleča in nevarnejša od Strupa in Škorpijonov) ter tisti nepogrešljivi emblem tevtonske moškosti in moči: metalski umlaut (kot denimo Motörhead in Mötley Crüe se tudi Spınäl Tap zapiše brez pike na »i« in s preglasom na »n«).
Nova atmosfera vikinške virilnosti 80-ih let je pomenila prekinitev s seksualno svobodnim in spolno enakopravnim duhom generacije cvetja. Če je Tina Turner na odru Altamonta še lahko stokala »sock it to me, baby«, ob čemer je Jagger srečno zavzdihnil »fino je videti kakšno miško na odru«, in so Spinal Tap v štikelcu »Big Bottom« iz leta 1970 še prepevali »moja ljubica se mi prilega kot meseni smoking«, je naslovnica albuma »Smell the Glove« (1982) že naletela na močan odpor šefov založbe.
Čas meseno-tekstilnih metafor je minil, nedolžna romantika se je umaknila iz besedil, umetniška svoboda iz kuloarjev glasbene industrije. Čeprav je heavy metal trdno cementiral že tako pregovorni rokerski šovinizem, pa se tudi Spinal Tap niso mogli izogniti svoji »Yoko Ono«, tisti »ženski, ki vedno pride vmes« in predstavlja grožnjo ustvarjalni moški dvojici tipa Jagger/Richards, Lennon/McCartney, Page/Plant, St Hubbins/Tufnel.
O rušilni moči Jeanine Pettibone priča celo John Lydon (nekoč Rotten) v svoji avtobiografiji Rotten: No Irish, No Blacks, No Dogs: »Nancy je Sida ves čas obdelovala, hotela je postati njegova menedžerka. Toda njene ego trip igrice so bile tako grozljive, da je vse skupaj spominjalo na Spinal Tap.«
Če ima dokumentarni film moč predočiti realnost in celo (re)producirati resnična prepričanja in predstave, gre To je Spinal tap še korak dlje. Realnosti rocka ni le slikal in komentiral (ter s tem razkrajal) njegove stereotipe, pač pa se je izkazal za naravnost preroškega – dogodke je napovedoval in jih celo sprožal.
Vzemimo kontroverzni »primer Stonehenge«. Spinal Tap so za koncertno uprizoritev komada »Stonehenge« naročili izdelavo reprodukcije istoimenskega monumenta, ki je bil zaradi nesporazuma okoli palcev in čevljev velik le dobrega pol metra.
Leta 1984 so dali kopijo Stonehenga v naravni velikosti za svojo ameriško turnejo Born Again izdelati tudi Black Sabbath. Zaradi nesporazuma okoli čevljev in metrov je bil rezultat trikrat večji od izvirnika, tako da so morali za vaje najeti največjo dvorano na Otoku, birminghamski NEC.
In čeprav so mislili, da na ameriški turneji ne bo težav, saj so »tam čez vse stvari večje«, kot pravi Ian Gillan, ki je leta 1982 pri Sabath nasledil Ronnieja Jamesa Dia, naslednika Ozzyja Osbourna, scene čez lužo niso spravili čez vrata.
Spor o avtorstvu Stonehenga se še vleče, a kot pravi Reiner: »Obtožili so nas, da smo jim sunili idejo, kar kaže, kako so neumni. Film smo vendar snemali že dve leti.« Podobno je s prvim bobnarjem skupine, Johnom »Stumpyjem« Pepysom, ki je leta 1969 preminil v čudaški vrtnarski nesreči. Leta 1992 je na prav tak način umrl Jeff Porcaro, bobnar skupine Toto.
In kar je res ironično: kitarist skupine Toto, Steve Lukather, je istega leta sodeloval pri albumu Spinal Tap »Break Like the Wind«. Takšnih primerov prelivanja filmsko-dokumentarnega in glasbeno-resničnega je še malo morje in služijo kot testament daljnosežnemu vplivu filma To je Spinal Tap ter skupine, ki jo je ovekovečil.
V meglico skrivnosti ovite okoliščine, ozadje in preroška moč Spinal Tap pa nas zopet vrnejo k tistemu gotsko-keltskemu jedru metala, k njegovemu stiku z okultnim, skrivnostnim in starodavnim (skratka, s tistimi Druidi) – k njegovemu umlaut, ki razpira spet novo polje razmisleka in drugačen pogled. »Kot bi šlo za oči,« pravi David St Hubbins, »ti gledaš umlaut in umlaut zre vate.«
-- Maša Peče
V sodelovanju z British Council in Veleposlaništvom ZDA v Ljubljani
