v rubriki film:
.. / / / 16.02.2005

Dvojčici

Ob masovnih grozotah druge svetovne vojne (in vojn nasploh) so osebne tragedije prizadetih ljudi nehote potisnjene v ozadje, toda prav uničenje nekaj tako nerazdružljivega, kot je bratska ali sestrska ljubezen, prikaže vso izprijenost in nesmiselnost medčloveškega sovraštva, ki lahko odtuji tudi Dvojčici.

Dvojčici Anne in Lotte odraščata v medvojni Nemčiji skupaj z ljubečim očetom. Ko slednji nepričakovano umre, se za dekletci poteguje dvoje sorodnikov, revna kmečka družina iz podeželja in premožni sorodniki iz Nizozemske, zato ju ločijo.

Bolehna Lotte počasi okreva pod okriljem ljubeče nizozemske družine in se uči novega jezika, toda nikakor ne more pozabiti svoje sestrice in ji zato nenehno piše pisma, ki pa nikoli ne zapustijo hiše.

Tudi Anne pogreša sestro, toda njena skrbnika nista preveč razumevajoča, saj jo imata pri hiši predvsem za delovno silo.

Ko se 30. leta bližajo koncu, Nemčijo vse bolj preveva duh nacizma, ki postopoma zajame tudi odraslo Anne (Nadja Uhl), ki vse bolj prezira zlobna in nasilna skrbnika, Lotte (Thekla Reuten) pa v svobodni Nizozemski spozna židovskega glasbenika, s katerim se zaroči.

Po odkritju svojih mladostnih pisem sestri, ki jih skrbnika nista nikoli odposlala, se Lotte odloči obiskati Anne, ki je že zapustila kmetijo, se izšolala za gospodinjo in naposled zaposlila pri mladi grofici.

Po desetih letih se dvojčici tako znova srečata, toda Lotte kmalu opazi Annino antisemitsko indoktrinacijo, zato se odloči pretrgati stike. S prihodom vojne Anne spozna in se zaljubi v avstrijskega vojaka, ki sicer ne mara vojne, a se zavoljo obljubljenih počitnic, ki bi jih rad preživel z Anne, pridruži zloglasnim esesovcem.

Sestri se po vojni srečata, toda ko Lotte zgrožena vidi Annino poročno sliko, na kateri je seveda tudi nemški oficir, se sestri zaradi tragedije, ki jo je doživela med vojno, dokončno odpove in jo odslovi.

Usoda ju kot betežni ženici po mnogih letih znova združi, a se, zavoljo bolečih spominov, odpuščanje še vedno zdi nemogoče.

Dvojčici je vojna drama, ki morda na malce pretirano razvlečen in sentimentalen, pa vendar zanimiv in iskren način pokaže to, kar z leti ki minevajo od druge svetovne vojne vse bolj pozabljamo.

In sicer da statistika žrtev vojne ni edino, nad čemer moramo biti zgroženi in iz česa se moramo nekaj naučiti, temveč je še bolj pomembna osebna tragedija vsakega udeleženega posameznika, ki ni nujno umrl, pa vendar utrpel nepovratne čustvene, psihološke ali še kakšne druge posledice.

Stalin je nekoč izrekel grozljiv, a na žalost v sodobni družbi še kako boleče resničen stavek: Če ubiješ enega človeka, je to tragedija, če jih ubiješ milijon, je to zgolj statistika.

In prav tega se moramo bati, namreč apatije ljudi, ki jih gane šele količina, drobne detajle, ki so še kako pomembni za celotno razumevanje nekega problema, pa spregledajo.

Kako si sicer lahko razlagamo rastoč neonacizem v Nemčiji, izkrivljanje fašistične zgodovine Italije in nenazadnje, še vedno nerešeno vprašanje slovenske med-in-povojne bratomorne vojne.

Morda smo prav Slovenci tisti, ki bi se iz zgodbe Dvojčic veliko naučili, predvsem kar se tiče nerazumevanja razlogov druge strani, za njihova dejanja.

Vsako dejanje ima namreč nek vzrok, ki je sicer lahko slab ali dober, kar se odraža na posledicah, toda posploševanje in deljenje oseb ter dogodkov na zgolj črne in bele (oziroma v Sloveniji na zgolj rdeče in bele), nas bo in nas je privedlo točno na mesto, kjer se končata Dvojčici, po petdesetih letih še vedno sprti, vsaka na svojem bregu in s svojo resnico.

Kar se tiče samega filma velja pohvaliti celotno idejo zgodbe, ritem filma pa precej moti nenehno preskakovanje med preteklostjo in sedanjostjo, vsaj dokler ne postane jasno, kakšna je povezava med posameznimi osebami.

Pretiran je tudi parapsihološki uvod, kjer med dvojčicama obstaja neka telepatska povezanost, a se film na srečo kmalu spet usidra v realnost in tako poda zanimiv pogled na vsakdanje ljudi med vojno in do neke mere tudi vzroke za vzpon nacizma.

Dvojčici je film, ki poda samosvoj, zanimiv in predvsem tragičen pogled na vojno in ki mu lahko očitamo zgolj pretirano manipulacijo s čustvi gledalca, a morda je prav to edini način, da vzbudi sočutje tudi za drugo stran, kar je prvi korak na poti do sprave.

*Dvojčici - De Tweeling, romantična drama (režija: Ben Sombogaart, scenarij: Marieke van der Pol, po knjigi Tesse de Loo, igrajo: Thekla Reuten, Nadja Uhl, Ellen Vogel, Gudrun Okras, Jeroen Spitzenberger, Roman Knizka idr., trajanje: 135 minut, distribucija: A.G. Market)

Ocena: kri ni voda (6/10)

Filip Breskvar - avatar

Filip Breskvar

Stalni dopisnik ŽVPL, ki je od 18.05.1998 na ŽVPL-u skupaj objavil 326 člankov.

Dvojcici - thumbnail

Dvojcici