v rubriki film:
.. / / / 09.12.2004

Grazijin otok

Na majhnem otočku na jugu Italije življenje poteka v počasnem ritmu. Moški preživljajo svoje družine z ribolovom, ženske delajo v predelovalnici rib, mladež pa pomaga staršem ali pa vroče dneve preživlja ob igrah med morskimi pečinami.

Grazija (Valeria Golino) je lepa mlada mama treh otrok, ki zna veselje najti tudi v malenkostih, toda njeno pretirano čustvovanje ji včasih povzroči tudi hude depresije, zaradi česar trpita tako njen ugled med meščani, kot tudi odnos s sicer ljubečim možem Pietrom (Vincenzo Amato).

Najstniška hčerka Marinella (Veronica D'Agostino) medtem spoznava prve lepote ljubezni, ko se zagleda v mladega policista, njena mlajša brata pa večino dni preživita ob igri, ki je posvečena predvsem rivalstvu med dvema skupinama dečkov.

Mlajši brat Filippo (Filippo Pucillo) že v zgodnjih letih kaže smisel za vodstvo, ki se sicer občasno kaže kot preveliko pokroviteljstvo (predvsem nad ženskami), starejši Pasquale (Francesco Casisa) pa je precej bolj navezan na mamo in ji želi pomagati.

Toda meščani so vse bolj nezadovoljni nad Grazijo in njeno obnašanje označijo za bolezen, ki se jo lahko pozdravi zgolj v oddaljeni kliniki, kamor jo nameravajo poslati.

Ko Grazija to izve namerava zbežati, pri čemer ji pomaga tudi starejši sin, njeno skrivnostno izginotje pa pri meščanih povzroči občutke krivde in pri možu neutolažljivo žalost. Toda vprašanje je, če sta njihova pokora in upanje dovolj močna, da jo pripeljeta nazaj?

Fatalno-usoden kot Malena, nedolžno-ljubeč kot Modra laguna, zabavno-drugačen kot Amelie in tragično-poetičen kot Mediterraneo, vse to je Grazijin otok, neverjetno intimna pripoved o veličini človeške drugačnosti in njene pravice ter potrebe obstoja v družbi.

Scenarist in režiser Emanuele Crialese je idejo za film dobil ob svojem počitnikovanju na italijanskem otoku, deloma preko življenja tamkajšnjih ljudi in deloma po legendi.

To se tudi močno pozna v filmu, ki preko trdega (toda zabavnega in optimističnega) realizma, vse bolj prehaja v mistiko, še posebej ob zelo simboličnem koncu.

V prvi vrsti je izredno zanimivo, kako je ravno (vendar ne izključno) italijanska združba zelo primerna za študijo medčloveških odnosov na ravneh družba-družina-posameznik.

Predvsem je izpostavljen pokroviteljski odnos do žensk, ki jih možje v trenutkih intimnosti sicer ljubijo, toda zavoljo ugleda pred drugimi, z njimi ravnajo pokroviteljsko, tudi že povsem mladi fantiči (ki se tega seveda naučijo od očetov).

A hkrati vse osebe močno povezuje širša skupnost, ki pa kljub medsebojni navezanosti in odvisnosti, ne trpi velikih odstopanj. Grazija tako postane črna ovca otoka, kljub temu, da ne počne nič strašnega, a je dovolj drugačna, da izstopa.

To pa je že dovolj, da v očeh nekaterih postane potencialno nevarna, ali pa vsaj nezaželena in ker niso pripravljeni sprejeti njenih posebnosti, mora oditi.

Toda šele, ko je ni več, ljudje spoznajo, da so z njenim odhodom izgubili tudi del lastne identitete. Kajti vsaka (družbena) veriga je močna le toliko, kot je močan njen najšibkejši člen, a brez tega člena tudi sama veriga izgubi svoj pomen.

Kaj tako hudega pa je Grazija pravzaprav storila? Je preprosto bolj čustvena, tako v pozitivnem, kot tudi negativnem smislu, toda vse kar si je zares želela, sta bila ljubezen in svoboda.

Prvega ji zadržani mož ni nudil v pravi količini, drugega ji ni dopuščala tesno povezana družba. Njena čustva so omrtvila pomirjevala, njeno hlepenje po svobodi so utišale puške.

Ostalo ji je le, da se prilagodi družbi s popolno degradacijo svoje osebnosti, ali pa da zbeži in sledi svojim sanjam. Pomoč in razumevanje najde le pri starejšem sinu, ki očitno tudi sam doživlja nekakšno krizo identitete, celo do te mere, da zaradi notranjega boja pade v komo.

In tako lahko šele čudež zares pripravi otoško združbo, da prične razumeti vrednost vsakega posameznika in njegovih idej.

Poleg fantastične fotografije in zelo posrečene glasbene podlage, je potrebno še posebej pohvaliti igro glavnih igralcev, seveda na čelu z enkratno Valerio Golino, ki očara s svojo podobo, kot tudi s svojo igro silnega čustvovanja.

Grazijin otok je sredozemska poezija, ujeta v okove toge družbe, ki ne želi asimilirati drugačnosti, temveč jo raje uniči ali prežene. Toda vsakdo izmed nas ima neko posebnost, ki ga loči od skupine in če danes obsojamo posebnost nekoga drugega, smo morda lahko jutri na vrsti tudi sami!

*Grazijin otok - Respiro, komična drama (režija in scenarij: Emanuele Crialese, igrajo: Valeria Golino, Vincenzo Amato, Francesco Casisa, Veronica D'Agostino, Filippo Pucillo, Avy Marciano, Elio Germano, Muzzi Loffredo, Vincenzo Barreca, Guiseppe Del Volgo, Pasquale De Rubels, Attillo Lucia, Matteo Solina, Francesco Edoardo Anglieri idr., trajanje: 90 minut, distribucija: Distribucija Kinoteka s finančno pomočjo Ministrstva za kulturo RS)

Ocena: vsa veličina drugačnosti (10/10)

*Opomba: film si lahko ogledate v Kinodvoru Ljubljana in v drugih dvoranah art kino mreže v večjih slovenskih mestih

Filip Breskvar - avatar

Filip Breskvar

Stalni dopisnik ŽVPL, ki je od 18.05.1998 na ŽVPL-u skupaj objavil 326 člankov.

Grazijin otok - thumbnail

Grazijin otok