Zapeljevanje simpatične osebe je v sodobnem času enakopravnosti spolov postalo prava umetnost. Včasih je imel le moški pravico izbirati, sedaj pa tudi ženske vse bolj prevzemajo iniciativo (a so ponekod zato še vedno nazadnjaško označene kot lahkoživke), to pa v vedno bolj negotov položaj spravlja tudi moške. Tako so po poplavi ženskih revij z nasveti za lepoto in zapeljevanje, vse bolj atraktivne tudi revije s podobno vsebino za moške. Kam lahko vodi vsa ta ljubezenska kolobocija, pa si lahko ogledamo v komični čustveni zmešnjavi Roger Dodger.
Roger (Campbell Scott) je atraktiven, zapeljiv, samoljuben in vedno malce ciničen japi, ki misli, da ve vse o ljubezni, zapeljevanju in nasprotnem spolu, svoja spoznanja in dognanja pa zelo rad deli s svojimi prijatelji.
Resnica je seveda ta, da s svojo vzvišenostjo in posmehljivo aroganco ženske prej odganja, kot pa privlači, a moški ponos mu narekuje, da vztraja pri svojem čudaškem pristopu.
Nekega dne pa se v njegovi pisarni pojavi najstniški nečak (Jesse Eisenberg), ki v življenju še ni imel kaj dosti izkušenj v ljubezni in želi nasvetov strica, ki slovi kot veliki osvajalec ženskih src.
Rogerju taka hvala vsekakor prija in zato sprejme vlogo mentorja, na nečakovi poti prvih ljubezenskih izkušenj.
A kmalu postane jasno, da je tudi Roger sam precej izgubljen v velikem mestu čustvenih zmešnjav in posledice njegovih nasvetov se iz komičnih zmot in stereotipov, vse bolj prevešajo v tragičen labodji spev ljubezenskih utvar in zmot sodobnega človeka.
Film Roger Dodger bi še najlažje primerjali s Seksom v mestu, seveda s to razliko, da se glavnima junakoma po žilah pretaka testosteron in to v očitno že kar nezdravih količinah.
Kako odkriti pravega partnerja? Kako ga opozoriti nase? Kako ga očarati? Kako ga prepričati, v intimen odnos? Vse to so stvari, za katere Roger meni, da jih je izpopolnil do prefinjenosti.
A bolj ko gledamo njegovo početje, bolj jasno postaja, da vsa njegova umetnost zapeljevanja temelji na površnih stereotipih o nasprotnem spolu, ki so vsekakor izredno zabavni za gledalca, Roger pa s takim pristopom nima kaj dosti uspeha.
Toda še najbolj tragično je, da se Roger tega (vsaj podzavestno) tudi zaveda in zato postaja vse bolj zagrenjen, svoje neuspehe pri ženskah pa razlaga s teorijami o evolucijski odvečnosti moške rase, ki naj bi si jo ženske v prihodnosti povsem podredile, začetki tega procesa pa so torej razlog za njegove neuspehe pri nasprotnem spolu.
A s tem svojim cinizmom postaja le še bolj odbijajoč, po drugi strani pa je vse bolj jasno, da tudi sam vedno bolj postaja to, kar tako zelo prezira, torej trofeja v vitrini osebe, ki je višje na socialni lestvici in ki lahko Rogerja zamenja, kadarkoli se ji zljubi.
Morda pa je prav to tisti poslednji udarec za Rogerjev ego, torej spoznanje, da njegov šarm ni vsemogočen in da se je iz lovca spremenil v plen. Edina rešitev za njegov ego je tako njegov nečak, ki nima pojma o ljubezni in ženskah in mu zato Roger lahko natvezi karkoli hoče, pa naj bo to še tako absurdno.
A glej ga zlomka, neizkušeni in zmedeni najstnik ima pri ženskah več uspeha, kot samozavestni Roger, za katerega pa je to spoznanje očitno preveč in raje kot da bi se iz tega kaj naučil, sabotira nečakove uspehe.
Še več, popelje ga v najbolj temačna območja intimnih odnosov med spoloma, od izkoriščanja pijane sodelavke, pa vse do prostitucije. Jasno, Roger temu reče rezervni načrt. Plan B. Če gre vse narobe, se pač posluži takih trikov. A za ljubezenski razvoj najstnika, take prve izkušnje zagotovo niso najbolj zdrave.
Roger Dodger deluje v vsej svoji absurdnosti zmot in utvar med spoloma izredno komično, morda še nekoliko bolj kot Seks v mestu (vsaj po moških merilih), a hkrati izpoveduje tragično zgodbo zmaličenosti sodobnih ljubezenskih razmerij, ko ljudje, bolj kot svojim lastnim občutkom, verjamejo nasvetom svetovalnih revij, ki slikajo neke ideale in svetujejo, kako naj se spremenimo, da bomo ta ideal lahko osvojili.
Tako se ljudje vse bolj podijo za nekim perfektnim "Gospodom (Gospodično) Živino", med tem pa zamujajo številne druge priložnosti, ki imajo morda res napako ali dve več od ideala, a to še ne pomeni, da so kakorkoli slabši v kontekstu iskrene ljubezni.
Svoje k filmu doprida tudi posrečena igralska zasedba, na čelu z izredno prepričljivim mačistom Campbellom Scottom, ravno prav zmedenim Jessejem Eisenbergom, za šarm in eleganco je zadolžena legendarna Isabella Rossellini, za erotični naboj pa poskrbita Jennifer Beals, ki je zaslovela v glavni vlogi senzualnega plesnega musicla Flashdance, ter Elisabeth Berkley, ki je vse svoje čare (predvsem telesne, nekoliko manj pa igralske) pokazala že v precej kičasti viziji Las Vegasa Showgirls.
Roger Dodger je tragikomičen film, kjer se na eni strani lahko nasmejimo do solz, po drugi strani pa vedno bolj temačni podtoni filma napovedujejo zelo dramatičen zaključek. Torej film, ob katerem se lahko do solz nasmejimo in hkrati tudi nekaj naučimo, tako kar se tiče zmotnih prepričanj o nasprotnem spolu, kot tudi o naših lastnih ljubezenskih napakah.
*Roger Dodger, komična drama (režija in scenarij: Dylan Kidd, igrajo: Campbell Scott, Jesse Eisenberg, Isabella Rossellini, Elisabeth Berkley, Jennifer Beals, Mina Badie, Ben Shenkman idr., trajanje: 104 minute, distribucija: Karantanija cinemas)
Ocena: testosteronski Seks v mestu (9/10)
*Opomba: film si lahko ogledate v Kinodvoru Ljubljana in v drugih dvoranah art kino mreže v večjih slovenskih mestih
