Rock ni zgolj glasba, rock je zakon in način življenja, nas v komediji Šola rocka skuša prepričati Jack Black, ki je svoje komično-pevske sposobnosti skupaj z Willom Farrellom dokazal tudi na letošnji podelitvi oskarjev. Sicer pa je Black tudi v resničnem življenju zaprisežen rocker, tako da mu petje, igranje na kitaro ter skladanje lastnih besedil ni niti najmanj tuje, kar se seveda pozna tudi pri verodostojnosti njegovega lika v tem filmu.
Dewey (Jack Black) je nadarjen rocker, ki pa ga zaradi njegovih pretirano evforičnih izpadov in solističnih vložkov zabrišejo iz skupine. Poleg tega je Dewey tudi v finančnih težavah, saj njegov sostanovalec Ned (Mike White) zahteva, da prične plačevati svoj del najemnine.
Ko tako nekega dne Dewey po naključju prestreže telefonski klic namenjen Nedu, v katerem ravnateljica (Joan Cusack) prestižne šole išče nadomestnega učitelja (za lepo plačilo seveda), Dewey zgrabi priložnost, prevzame Nedovo identiteto in pristane v razredu nadpovprečno nadarjenih učencev.
A Dewey pravzaprav nima pojma o poučevanju, toda na njegovo veliko presenečenje ugotovi, da so njegovi učenci tudi glasbeno zelo nadarjeni. Tako se odloči, da bo z njimi ustanovil novo rock skupino in se udeležil prihajajočega tekmovanja.
Seveda pa obstaja tudi nekaj težav, saj otroci nimajo pojma o rocku in v tem tudi ne vidijo nekega smisla, njihovi starši jim niti v sanjah ne bi pustili postati rock glasbeniki, pa še ravnateljica novemu učitelju neprestano gleda pod prste. Vse to pa seveda povzroča številne komične zmešnjave.
Šola Rocka je prav zaradi verodostojnega glavnega igralca sila prepričljiv in hkrati tudi simpatično komičen film, vsaj v začetku. Zgodba o učitelju, ki skuša svoje učence poučiti o "drugih kvalitetah" in vrednotah življenja sicer ni pretirano izvirna, a je zato pristop preko rocka toliko bolj domiseln.
Učitelj mora tako svojim učencem pokazati nek nov horizont in jim odpreti nove poti, hkrati pa jih mora tudi prepričati, da spet pričnejo verjeti sami vase.
A filmu se zareče prav na točki, ko poskuša iz zgodbe iztisniti več, kot pa je to sploh mogoče. Film se namreč ne zadovolji zgolj s pristno komičnostjo, temveč poskuša podati tudi nenormalno resen nauk, to pa seveda vodi zgolj v nerealno končno spreobrnitev vsega kar miga in gre na miselni nivo glavnega junaka.
Film se tako niti za trenutek ne vpraša ali je rock zares vse, kar naj bi otroci vedeli v življenju. Če so tako na začetku otroci preveč obsedeni z učenjem in z odraščanjem, jih film potisne ravno v drugo skrajnost, kjer ne bodo znali nič drugega, kot biti rockerji.
Zgodba tako izhaja iz neke čudne predpostavke, da vsak otrok in na splošno vsak človek želi postati rocker, vendar ga družbene norme konvertirajo v dolgočasneža. OK, zakaj pa potem ne bi bili vsi ljudje rockerji!?!
Sicer je res, da lahko poučevanje rocka v tem filmu štejemo kot nek simbol za upor, toda ali je to res edini način upora? A očitno je misel, da kdo izmed otrok ne mara rocka, naravnost bogokletna!
Pa ne, da bi imel kaj proti rocku, toda misel, da mora biti rock všeč prav vsakomur je prav tako fanatična, kot je fanatično prepričanje, da rock zgolj izpridi človeka.
Šola rocka tako kljub svoji začetni drugačnosti, na koncu izpade kot tipična hollywoodska komedija, s povsem nerealnim (da ne rečem bebavim) koncem, kjer vsi spoznajo svoje napake in kjer je svet kar naenkrat perfekten.
Šola rocka bo tako zares prepričala zgolj največje oboževalce rocka, ki verjamejo, da se v rocku skriva neka magična odrešitev sveta, sicer pa je film zgolj še ena povprečna komedija, s plemenitim ciljem, a povsem zgrešenim pristopom, katere vtis popravijo le simpatični igralci.
*Šola rocka - School of Rock, glasbena komedija (režija: Richard Linklater, scenarij: Mike White, igrajo: Jack Black, Mike White, Joan Cusack, Sarah Silverman, Joey Gaydos, Lucas Papaelias, Chis Stack, Sarah Silverman, Lucas Babin, Adam Pascal, Jordan Claire-Green, Veronica Afflerbach, Miranda Crosgrove, Robert Tsai idr., trajanje: 108 minut, distribucija: Karantanija Cinemas)
Ocena: vsi drugačni, vsi rockerji? (6/10)
