Sinočnji finalni večer Slovenske popevke je spet pokazal nekaj dobrih, dobrikavih, pa tudi malo manj simpatičnih ali pa kar trapastih obrazov. No, gest, grimas, če ne že celotnih obrazov! Štirinajst novih popevk si bo zdaj utiralo pota na programe radijskih postaj in poskušalo še kar naprej tekmovati z zmagovalko, ki ji je to lovoriko nataknilo ljudstvo, seveda s participiranje pri televotingu.
Nekaj stvarc je bilo še kar na nivoju, dobro zaranžiranih, še kar dopadljivih v medijskem segmentu. Rok Golob, Raay, tastar' Kanzyani, Legovič in tile tiči, ki so pač pri nas dežurni za popevkarske zvarke, so raz sebe dali še kar znosne partiture.
Manj zabave je pri izvajalcih oziroma interpretih. Tisti, ki pišejo zahtevnejše kompozicije ne najdejo prave Mariah Carey, ki bi se zdrla, da bi se Ljubljana zatresla, tisti, ki računajo na klasične ritmične prelome in terce v refrenih imajo potem na odru veteranske pevke, ki pač ne razmetavajo jošk ipd.
Skratka, nobena kombinacija ni zmagovalna ali vsaj favorizirana na prvo žogo. Kaj je zdaj z našo, slovensko, avtohtono slovensko popevko? Ni je, pa saj tudi ne bi bil štos, da bi starikava kot pač je - od zlatih časov slovenske popevke pa do danes je prebežalo že kar nekaj generacij, oziroma govorimo o nekaj desetletjih; čeravno se je tudi tedaj kopiralo od Francozov in Italijanov in tisti, ki trdi, da smo nekoč imeli neko posebej avtentično slo stvarnost, je "tup k kanta", naj se ve, da teh iluzij ne gre pogrevat' -; no v glavne, imamo, res imamo tudi nekaj svežih, dobrih interpretov.
Slednje navajam kot refleksijo na kombinirane nastope v medleyju, torej venčku žlahtnih starih melodij, ki so jih sinoči predstavili Monika Pučelj, ta je še posebej suverena na odru, kot tudi Polona Furlan in vokalist Nudeov Boštjan Dermol. Zdaj malo cikcaka - no, tile bi si zaslužili, da bi bila Slovenska popevka vsako leto ali pa še večkrat. A so na žalost, seveda, včeraj nastopili izven konkurence. Ta, konkurenca pa je bila, ma kaj pa vem, ene osem od štirinajstih jih je res prepoznavnih in OK. Ostalo malo peša.
Zdaj pa k temu trapastemu televotinu. Že na MMS, to je na festivalu Melodij sonca in sence in morja je zmagala, ob pomoči kretenske publike, ki glasuje, najverjetneje iz domačih hlevov, harmonikaška traparija. Včerajšnji zmagovalci imajo tudi, na njihovo žalost, tudi nekaj atributov, ki potrjujejo, da volilno, glasovalno telo nikakor ni relevantno ali pa zaupanja vredno.
Bejba, najbolj izpostavljena pri zmagovalnih Dežur je, če si malo kratkoviden, na las podobna Nataliji Verboten - zato je pač zmagala; no, morda je komad Na vrhu sveta zmagal tudi zato, ker je že naslov podoben zimzeleni Na vrhu nebotičnika; kaj pa vem? Ali drugače. Če bi sinoči zapela Natalija V., pa če bi 'mela svoje, izposojene, uplahnele, nabrekle, sosedine, silikonske joške, pa tudi če bi brez glasu skovikala samo "la-la-la", bi zihr postala zmagovalčica. Predlagam, da prireditelji odjebejo televoting, ker sicer naj gre iz Eme na Eurosong kar direktno Lojze, Lojze Slak seveda!
No, v glavnem. To kar trobezljam bi morda koga vzpodbudilo k razmišljanju, da slo popevka niti ni v kurcu, pač pa je totalno pod nivojem dojemanje le-te, saj je preprostemu življu (televoting fanom!) zadnjih deset ali petnajst let dreka v prime-timeu: tu mislim seveda še posebej na Stojana Aureja in glasbeno ali pa obče estetsko greznico po kateri čofota ta bebček in njegovi ponižni dihurčki, izrazito škodovalo.
In če bi se zdaj lotevali sprememb, bi bilo nujno in najprej treba zrihtat' ta segment, ki potem lahko prevaga in bo slovenska popevka bolj cenjena, bolj glamurozna in zagotovo vsako leto spet bolj kakovostna. In to se hoče, a ne. Za letos pa naj bo tako kot je, saj vendar še vedno velja Domicljeva iz Joj mami, pankerji gredo, v kateri pravi: "Muska ni pulitka, muska je zabava ...". Ma, kurac moj - če muska že ni pulitka, pa je na žalost vsaj tko goveja k pulitka. In to paradigmo je treba izkoreninit, yo.
Domen Rožič