.. / / / 01.02.1999

Gajba radosti II

Glede na to, da so ladje živa bitja, potrebujejo tudi hrano in zato je po vesolju raztresenih vse polno prehranjevalnih postaj. Po navadi se nahajajo na zunanjih planetih sončnih sistemov in večjih asteroidih, kar nekaj pa jih je povsem umetnih konstrukcij in lebdijo v bolj praznih delih vesolja.

Prvo poglavje

WXĐ212 je bila ena takih prehranjevalnih postaj. Lastnik Grunth MucDondrangl je bil te vrste osebek, ki si ga večina drugih osebkov ne želi srečati. Sicer ni bil nasilen, ampak prijazen pa tudi ne. Bi je eden tistih, ki stalno godrnjajo, z ničemer niso zadovoljni, svojo nejevoljo pa z užitkom kažejo drugim. Pohvale niso ravno deževale iz njegovih ust in tudi kako brco je sem ter tja rad serviral. Zato je bilo osebje postaje danes še prav posebno dobre volje, namreč Grunth si je vzel prost dan in to zasluženo prost, kot je vsem prisotnim večkrat pojasnil in zraven še prav prijazno podelil nekaj brc.

WX?212 je poleg ladijskega prehranjevalnega doka imela tudi manjšo restavracijo s hitro prehrano. Notranjost je bila zelo podobna tovrstnim zemeljskim restavracijam, le ergonomski sedeži niso imeli s tovrstnimi zemeljskimi stvaritvami prav nič skupnega, kar pa bi lahko pripisali temu, da se prebivalci različnih koncev galaksije razlikujejo tako po številu vitalnih delov, kot po njihovi obliki. Bistvena razlika med restavracijami vesoljskih postaj in zemeljskimi fast-foodi je bila v tem, da so tu vsak večer prirejali divje zabave z najbolj eksotičnimi in najmočnejšimi napitki, praški in tabletami galaksije. WX?212 ni bila nikakršna izjema, zato se je je prijelo ime Gajba radosti, ki ga je Grunth pred kratkim tudi lastnoročno napisal na vrata komore za izenačevanje pritiska in to prav med fotografijo neke porno dive s Spike, ki je kot vemo v ozvezdju device, in ogromen madež, ki je bil posledica prebavnih motenj (ki so bile posledica barmanovih coctailov) nekega razigranega gosta.

Kuhar Azinmag si je prepeval neko pesmico, ki se jo je naučil, ko je bil še otročaj na Spiki in se je s prej omenjeno porno divo igral zdravnike. Plošča za pleskavice se je že primerno segrela in mast je že prav prijetno cvrčala, med tem, ko je oblikoval pleskavice iz svižčevega mesa, ki so bile njegova specialiteta. Svizec je po čudnem naključju edina vrsta, ki se pojavlja po celotni galaksiji, seveda pa se posamezni rodovi razlikujejo med seboj. Med tem, ko tehta alphardski svizec okrog pol tone in ima pet nog, je rigelski svizec komaj kaj večji od mezinca. Azinmagu je najbolj ugajal lokalni svizec, ki so ga lovili na tretjem planetu ene bližnjih zvezd in je imel po njegovem mnenju najbolj svižčast okus.

Med oblikovanjem nadvse ljubkih pleskavic, si ni mogel kaj, da ne bi občasno poškilil k dosti bolj ljubki natakarici Unix, ki je ravno delila pogrinjke po mizah. Še nikoli ni videl tako nenavadnega in privlačnega bitja, kot je bila Unix. Za razliko od večine drugih je imela le dve roki, kar je bilo sicer malo nepraktično, vendar je s svojo lepoto privabljala goste in jo je Grunth vseeno zaposlil. To da je imela samo eno glavo niti ni bilo tako nenavadno, saj je bilo še kar nekaj monoglavih bitij v galaksiji. Azinmaga so predvsem privlačile njene modre oči in rdeče ustnice. Take kombinacije pa zlepa ne vidiš.

Azinmag je svoje ljubke pleskavice zložil v hladilnik, kjer bodo počakale na prve goste in odšel očistit kozarce iz titana. Uporabljali so jih za tiste pijače, ki bi stopile steklo in Azinmag jih je še posebej rad čistil, saj je od tu imel krasen razgled na Unix, ki je sedaj po mizah razdeljevala reklame za coctaile, pa še dela ni bilo prav dosti, saj je vse, kar je kdaj bilo živega v teh kozarcih, uničila pijača, tako da jih je bilo treba le oplakniti. "Azinmag, svizci prihajajo!", se je oglasila Unix in Azinmag se je skoraj stopil ob lepoti njenega glasu, občudoval je njene lepe ustnice, njene gibe, njeno sloko postavo, ... "AZINMAG, svizci prihajajo!", se je tokrat dosti manj prijazno zadrla Unix, ki ji je šlo rahlo na živce, da ta rdečeoki bebec stalno bulji vanjo. To je Azinmaga zbudilo iz njegovega sanjarjenja in odpravil se je proti ladijskemu doku prevzet novo pošiljko svizcev.

Drugo poglavje

Maja je sovražila šolske izlete v naravo.
"No, to tule je breza,?"
Povsem jasno je bilo, da jih učiteljice vodijo tja predvsem zato, da jim ni treba čakati na odmor, ko si lahko prižgejo čik.
"?, kaj veste o brezi?"
To s čikom jo je še posebej nerviralo, saj jo je tako še toliko bolj imelo, da bi si prižgala enega.
"Predvsem to, da sem alergična nanjo!" se je iz ozadja zadrla Maja, vendar jo je učiteljica kot ponavadi ignorirala, čeprav je le stežka prikrila, da jo Maja spravlja ob živce.
"Koza," si je mislila Maja. Sovražila je učiteljice, vse po vrsti. Sovražila je tudi vse sošolke in skoraj vse sošolce. "Kaj mi težijo," je godrnjala sama zase in se igrala z vžigalnikom, "saj imam že devet let." Ves čas se je ozirala naokoli, da bi našla kak kotiček, kjer bi si lahko na skrivaj prižgala cigareto. Na njeno veliko veselje so kmalu prišli na rob najbolj zaraščenega dela gozda in Maja se je neopazno odplazila med grmovje. Vedela je, da se mora od skupine oddaljiti vsaj za kakih sto metrov, če noče, da bi jo opazili. Ker je ziher pač ziher, se je oddaljila rajši kar za kilometer. Pri tem je pazila, da je ves čas hodila proti najgostejšemu delu gozda. Kmalu je pred seboj zagledala ogromno gmoto nekako iste velikosti kot trinadstropna hiša. Očitno ni bila zgolj navadna vzpetina (pa čeprav se je trudila izgledati tako), saj so navadne vzpetine le redko modro oranžne barve. Kmalu je našla malo manj strm del in na polovici višine je bil nekakšen vhod. Kakšen mora biti vhod, da je res pravi vhod, v tem trenutku ni imelo smisla razpredati. Ta je bil dovolj vhodast, da ga je Maja imela za vhod. Ker pa so vhodi namenjeni predvsem vstopanju, je vstopila.

Mark si je vzel dela prost dan in odšel na sprehod v gozd. To je bil edini način, da je preživel nekaj časa sam s svojimi mislimi. Kot vodoinštalater je bil prisiljen cele dneve poslušati težave in osebne probleme raznih strank. Živel je v sobici, ki jo je najel pri nekem ostarelem gospodu, ki pa je bil prepričan, da je Mark nadvse uporaben kot hišnik in tako je cele dneve okopaval vrt in menjal žarnice. Tako tudi doma ni imel miru. Upal je, da bo nekoč spoznal dekle, ki bo vsaj enkrat tedensko razumelo njegovo ljubezen do samote in tišine. Med sprehodom je izbiral najmanj shojene poti in najbolj zaraščen predel gozda, saj je imel tako najmanjšo možnost, da bo koga srečal. Tokrat je bil precej presenečen, saj se je pot nenadoma končala, kot bi jo odrezal in pred njim je stala mogočna gmota. Bila je nekako trda, vendar hkrati preveč mehka, tudi barva je bila sumljivo modro oranžna in poraščenost osupljivo neprisotna. Nekako na polovici višine je zagledal vhod. Ker je na sploh vhodom posvečal bolj malo pozornosti, ni opazil, da se ta vhod razlikuje od vsakdanjih vhodov in tudi če bi, si s tem ne bi preveč belil glave. No, in ker so vhodi namenjeni vstopanju, je pač vstopil.

"Prekleto grmovje!", je sama pri sebi bentila Tina. Njenim novim najlonkam trni niso ravno dobro deli. K sreči je oblekla mini krilo in ga trnje ni doseglo. "Kje je sedaj ta živalski vrt?!"
Tina je bila še ena v vrsti žrtev turističnega društva. Na njihovi karti je bil namreč vrisan živalski vrt, ki naj bi ga zgradili že pred petimi leti (takrat, ko so karto izdali). Kot po navadi, je tudi tokrat ostalo le pri načrtih in željah, ker ko je prišlo do vprašanja financ, se je zadeva malo zataknila. Če bi se Tina malo bolj pozanimala, bi vedela, da mora živalski vrt iskati tam, kjer je vrisana šola, ki se dejansko nahaja tam, kjer je vrisano društvo za pomoč invalidnim in umsko prizadetim, ki se v bistvu ne nahaja nikjer. Ker se pač ni pozanimala, ni vedela teh zanjo nadvse pomembnih in po mnenju mestne uprave malo manj pomembnih dejstev in tako je dalje lomastila po grmovju. Lomastenje se je kmalu končalo in nadomestil ga je presenečen vzklik. Obeh veveric, ki sta v bližini iskale želod, to ni kaj prida motilo, pač pa je močno prestrašilo ubogega modrasa, ki se je ravno pripravljal na spopad s Tinino nogo in je tako raje stisnil rep med karkoli modrasi pač imajo in jo ucvrl kamorkoli jo modrasi pač ucvrejo. Pred Tino se je dvigovala ravno prav mogočna gmota. In na ravno pravi višini je bil ravno pravi vhod, ali vsaj nekaj ravno pravemu vhodu podobnega.
"Kateri imbecil, je postavil prodajalno vstopnic tako visoko," je godrnjala Tina, "upam, da je živalski vrt vreden tega plezanja." Kljub vsem naporom je le prišla do vhoda in vstopila.

Se nadaljuje...

Martin Vodopivec - avatar

Martin Vodopivec

Bivši dopisnik ŽVPL, ki je od 02.11.1998 na ŽVPL-u skupaj objavil 42 člankov.