Za ta članek sem se odločil po dveh prebitih vikendih v Portorožu. Tam sem se znajdel bolj po naključju kot ne, saj nisem prav velik ljubitelj tega kvazi elitnega predela naše obale.
Sam menim, da je Portorož je eno veliko skropocalo, en velik parodoks. Je kos neukusnega betona, arhitekturna napaka. Nima nobenega pravega centra, ampak je ena sama dolga promenada, s kupom bolj ali manj bednih lokalov. Na tej promenadi pa se seveda sprehaja neskončno število snobčkov, polizanih in po možnosti še opremljenih z mobitelčki, zraven pa se morajo seveda še igrati s kjuči, svojega prav kar opranega in spoliranega avtomobilčka (da ne bo pomote; vsi seveda niso taki). Ampak to me mogoče sploh še ne moti najbolj, gabi se mi predvsem to, da mesto nima nikakršne duše, nima nobenega čara, kot ga imajo, drugi podobni turistični kraji. V Portorožu ne moreš biti nikoli stoprocentno sproščen, saj kar mrgoli malih ljudi, ki pridejo sem samo sproščati svojo agresijo, na tak ali drugačen način. Portorož ni mirno letovišče, kakršnih smo vajeni recimo na kakšnih južnih otokih, ampak je navadno bojno polje; če se že izogneš agresivnim izpadom pijane množice pa obstaja še velika verjetnost, da te bo povozil kakšen od številnih avtomobilov. Plaže so zdaj že nekaj let ponoči zaprte, kar je naredilo sceno še bolj morečo. Na ulicah Portoroža vlada zdaj nekakšna tehno scena, katera se je preselila iz osrednjega diskača Tivolija. Neizpodbitno dejstvo je tudi, da je tam dosti večje število tipov kot žensk, kar je še dodaten minus. Plaže so betonske ali pa jih moraš plačati, voda pa je tako usrana, da včasih pod vodo z masko ne vidiš pol metra pred sabo.
Zakaj ljudje se vedno tako rinejo v Portorož mi ni čisto jasno. Verjetno zato, ker je kljub vsemu to še vedno naša obala. Mnogo stvari bi lahko še izboljšali in upam, da jih tudi bodo, je pa znano, da so Portorožani veliki lokal patrioti, kar jih verjetno ovira, da bi trezno razmišljali.