Sosednja hiša je bila vsaj še enkrat večja od Alahove, po stilu je precej spominjala na Las Vegas. Na pročelju je bilo vse polno raznobarvnih lučk in tudi diskusija katera barva je najmočneje zastopana na fasasdi sami, bi lahko povzročila vsaj nastanek nove veje filozofije, če ne celo česa hujšega. Očitno je gospod Bog bolj ljubitelj kiča, kar logično pojasni, čemu med majhnimi predmeti na Zemlji prevladujejo kičasti spominki. Nad širokimi dvokrilnimi vrati je bil pritrjen (iz modrih utripajočih luči sestavljen) križ, ki je jasno nakazoval, kdo živi za njimi.
Tina in ostali so se obotavljaje ustavili pred vhodnmi vrati, zato je Maja z glasnim godrnjanjem, češ kakšni so odrasli in naj grejo vsi skupaj nekam, vstopila. Skozi odprta vrata je butnil težak siv cigaretni dim in močan vonj po alkoholu, Maja pa je zagledala za Zemljana (oz. Zemljanko) precej presenetljiv prizor.
Za veliko mizo, prevlečeno z roza ultrapasom, so sedeli Sv. Peter, Lucifer, veliki Manitou, Bog sveti duh in seveda Bog oče. Ni ga bilo težko spoznati, saj ga je Michelangelo pri poslikavi Sikstinske kapele kar dobro zadel. Mark se je začel spraševati, če je podobnost res zgolj naključna. En stol je bil prazen in presenečenje ubogih prišlekov bi bilo še večje, če bi vedeli, da tam sedi sam Buda, le da je sedaj skočil na stranišče. Bog oče je stresal kocke (kar bi še posebej presenetilo Einsteina) in napetost je rasla. Lucifer si je nervozno s skoraj dogorenim cigaretom prižgal naslednjega, Manitou je s tresočo roko srknil požirek ognjene vode, Bog sveti duh je živčno menjal barve, Sv. Peter pa se je miril z grizenjem nohtov.
Bog oče je vzdignil svoj pogled in takoj za njim so v prišleke svoje oči uperili še ostali bogovi.
"Oho, tole je pa presenečenje," je spregovoril Bog oče. Lucifer se je pomenljivo nasmehnil in pihnil cigaretni dim skozi nosnice, kar bi bil (če odštejemo ozadje) nadvse primeren prizor za kakšnega romantičnega slikarja, Dante pa bi se odločil za prenovljeno, krutejšo izdajo Pekla. Na sploh bi Dante, če bi bil priča trenutnim dogodkom, po vsej verjetnosti 'Božansko komedijo' zagnal stran in začel znova.
"To ste pa občutno napredovali. Mohamed je bil na Zemlji pred kakšnim zemeljskim letom, pa še do Marsa niste znali, zdej pa že kar tukaj. No, sicer je bil pa že skrajni čas. A veste, kako se dobro godi bogovom z bolj razvitih planetov?! Njihovi verniki jim vsak dan nosijo dobrote, vernice bi dale vse za en seks z njimi, strežejo jih spred pa zad. Mi pa nič od tega! Sram me je, kakšno raso smo ustvarili. Sem vedel, da ne bi smeli nabavit tistih zarodkov po znižani ceni. Sej ni čudno, da ste intelektualno tako nerazviti, ko je bil pa rok že potečen."
"Khhm, mnjam, ." je momljal Mark, ki ni vedel, kako bi prišel na dan z resnico, "veste, saj mi nismo ."
"Ah, kaj bi sedaj mlatili prazno slamo. Pokažite kakšno je to vaše leteče čudo božje, ki so ga skupaj spacali vaši veleumi!"
"No, saj to je to. Mi, nismo ravno . Heh, kako bi rekel. Mi smo tu bolj . eeee . bolj po nesreči."
"Bah, saj sem vedel, da ne more biti res. Če bi tisti vaši mongoli v belih haljah na slepo pisali formule, bi že prej imeli fuzijski pogon, kot pa da se trudijo razmišljati! Štos je, da že kar nekaj časa vedo, da ne morejo uporabljati več kot pet procentov možganov, - to je bila očitno ena od serijskih napak, zaradi katerih je bila cena zarodkov še nižja - pa se še kar naprej matrajo z razmišljanjem. Sej je očitno, da nikamor ne gre. Katera civilizacija je pa, prosim lepo, od smodnika do raketnega motorja potrebovala celih petsto let!? No, pa povejte kakšna nesreča je bila to. A je že spet kakšen jedrski reaktor razneslo?"
"Ne gospod Bog, neki svizci so bili vmes," se je oglasila Tina.
"Ahh, svizci. Sem vedel, da me vsaj ti ne bodo razočarali. Te smo kupili za rezervo. So bili bolj nobel model in so bili zato vsaj dvajsetkrat dražji, pa sva jih kupila bolj malo. Očitno se je splačalo. Saj se čudim, da jih niste kar pobili, glede na to, kako delate drug z drugim."
"Pa, saj nič pametnega ne naredijo! Na tisti ladji smo se znašli povsem po naključju." se ni mogla zadržati Tina.
"Ti, mala, a boš en šluk," jo je pod rebra dregnil Manitou.
"Kaj, da ne," je nadaljeval Bog oče, "oni imajo izredne telepatske sposobnosti. To je bila dodatna opcija. Smo morali še malo doplačat. Vi bi še vedno s krepeli udrihali drug po drugem in po mimoidočih živalih, če ne bi bilo svizcev. Tudi vi sigurno niste po naključju zakorakali v katerokoli že ladjo. Žalostna stvar pri vsem skupaj je, da imajo zelo okusno meso in njihova občutljivost za družinske zadeve, zaradi česar jih množično pehajo v samomore in uporabljajo v restavracijah s hitro prehrano." Zabrisal je kocke na mizo. Medtem, ko je sešteval rezultat, se je pogladil po bradi in pobral ves denar z mize. "No fantje, kaj se bomo pa sedaj igrali? Pri pokru in človeku ne jezi se sem že zmagal, pri kockah pa ste ravnokar zgubili na vsej črti."
"Khm, kaj pa Magic?" se je oglasila Maja.
"Kaj?"
"Magic," je ponovila Maja in iz žepa potegnila svojih pet kompletov kart. "Glej tudi novo serijo Urza's legacy imam."
"Hej Luc, poglej tele luštne karte!" se je zadrl Bog sveti duh.
Maja je Bogu očetu razložila pravila in takoj sta odigrala eno igro. Ubogi bog je na svoje veliko presenečenje izgubil, kar ga je precej potrlo, pač pa je njegovo zanimanje za to čudno igro močno naraslo. Lucifer se je med igro ves čas trudil, da bi jo čimbolj motil in tako preprečil osramotitev Boga očeta. Maja mu je seveda vse skupaj zelo zamerila, zato se je odločila za malo maščevanje:
"Ej Luci! A bi en cigaret? Veš, tak zemeljski."
"Ja, ja, veš da," je bil navdušen Lucifer in z užitkom vtaknil ponujeni čik v usta. Z gorečimi kremplji si ga je prižgal in globoko potegnil. Sledilo je glasno hropenje in kašljanje in ubogi vragec se je zvijal po tleh. Majo je skoraj razneslo, Sv. Peter pa jo je karajoče krcnil po ušesu:
"A bi nehala tukaj štalo delat. Posti ubogemu Luciferju naj bo hudben. To je konec koncev njegova služba."
"Heh, heh, pa naj si poišče drugo službo. Lolek!"