Cumbre (4700m) - Yolosa (1400m), cca. 60km, Bolivija (julij 2003). Spet ena kolesarska. Al kaj nej rečem. U glavnem, nč alkohola! Cesta se spusti iz golega obrobja La Paza v zeleni del Yungasa, prehodnega dela med Altiplanom (planoto) in džunglo. Krasen izlet! Ravno prav za prvi kolesarski stik z Bolivijo.
Iz La Paza se je treba dvignt v Cumbre, ki je na višini slabih 4700 metrov oz. eni pravjo na 4900 m. Tja lahko pel'e bus ali pa organiziran prevoz, preko agencij, kjer si sposodiš tudi kolo. Bistveno je, da kolesu delajo bremze. Vse ostalo ni pomembno. Fajn je, če te ni strah kilometrskih prepadov, če je spredi tut amortizer, če si že kšn kolimetr naredu z mountain bajkom, ampak bistvene so BREMZE.
Ker če ti odpovejo, se lahko pridružiš 200 ljudem na leto, ki jih pogoltnejo prepadi na poti iz La Paza v džunglo. Med drugim so tudi že eni kolesarki odpovedale bremze ... Tko, da sicer zgleda hec, pa tut je hec, ampak lahko pa tut ni hec. In se je pac treba odločt, kako it. Je na izbiro kr neki agencij, mi pa smo rekl, da damo priložnost najnovejšemu na tržišču (www.ecoadventurebolivia.com), predvsem zato, ker so mel nove bicikle (pol nekako misl'š, da bremze morjo delat!) in ker so edini s svojim prevozom (ogromni jeep-kombiji).
Vse skupi se zacne z dvigom iz La Paza, na rob tega milijonskega mesta, od koder se najprej po asfaltu in potem po cesti smrti spustis do Yolose. Z višine 4700 metrov, na višino 1400 metrov. Najvisji spust, po najnevarnejši cesti na svetu (La Paz - Coroico je cesta, ki je bila razglašena za najnevarnejšo pred 8 leti).
Kaj dela to cesto najnevarnejšo?
Definitvno nori šoferji in kilometrski prepadi na levi strani (če se voziš dol). Kar je pomenilo, da so norci po desni ful teral dol in seveda zbil marsikaterega počasnega avtobusarja, ki se je plazil navzgor. In ker je bil gor vožeci na prepadni strani, je bilo to za ljudi v busu usodno. Tako so potem ugotovili, da bi bilo bolje, da se vozi PO LEVI. In s tem nekako upočasnili nore šoferje (na alkotu, neprespane, zmatrane, bolivijske Fitipaldije, ki podirajo rekorde v čimkrajsi vožnji iz La Paza v Rurrenabaque ali v Coroico). Tisti dolgrede so zaradi tega pravila malo upočasnili, ker so vedl, da so zdej oni na prepadni strani. Uni gor pa niso mogl lih ful terat. In se je pocasi situacija izboljsala. Na vožnjo po levi strani opozarja tudi znak!
Najnovejsa situacija je pa taka, da delajo novo cesto. Pa se ne ve čist dobr, al bo šel ves promet po novi cesti (prepad bo zdej za tiste k gredo dol na desni strani, pa bojo lahko po desni vozil!), al bo šel po eni cesti navzgor, po drugi pa navzdol (kar bi bilo s stališča varnosti definitivno najbolš'). Ta stara cesta, cesta smrti, pa bo vsekakor še vedno odprta za kolesarje željne malo adrenalincka.
In kakšna je sploh tura?
Kolesarsko naporna niti ni, čeprav se prevozi okoli 60 kilometrov. Ampak to gre vse navzdol. Nevarno tud ni, dokler ti bremze primejo. V glavnem je treba pazt na nasproti vozeče kamione, avtobuse in avte, ter tiste, ki te prehitevajo. Se umaknt (tam k je plac, ker ga ni vedno!). In cela avantura je predvsem zaradi tega prometa. Če ga ne bo več na tej cesti, ne bo isto. Ker to dela zadevo bolj nevarno. In prašno.
Prah pa je drugi faktor, brez katerega spust ni isti. To je "very dusty experience" in brez prahu res ne bi bilo isto. Zato je treba met ali rutko okol ust ali pa kr medicinsko masko. Pa špegli so tut skorajda obvezni, ker ko te ujame oblak prahu, gre vse v oči. že tko je nevarna cesta, pol pa da še nč ne vidš ... aaaaaaargh ... in te že ni več ... No, mi smo prežvel'.
***
Dogodivščine Roka Kofola lahko prebirate na www.shappa-drustvo.si, kjer se lahko prijavite tudi za potovanje Biseri južne Amerike 2004. Več fotk iz spusta po najnevarnejši cesti na svetu najdete v telje foto galeriji.
