Manuel Mota bo v ponedeljekj, 4. maja nastopil v klubu Gromka na Metelkovi.
Kaj opredeljuje strunarja? Po vsej verjetnosti, najpoprej, nekakšna transglobalnost, seganje prek nacionalnih in državnostnih opredelitev, pri čemer pa nam vseeno ni težko ugotoviti izvira, matičnega pristanišča, domovanja.
Vsekakor pa pri njem nimamo težav s prepoznavanjem vplivov. In Manuel Mota, naš gost iz Lizbone gre med suverene naslednike pionirja Dereka Baileyja, med tiste redke, ki se z vso tveganostjo, smelostjo in suverenostjo podajajo v takšne in drugačne raziskave natanko tistega trenutka, v katerem so na odru oziroma pred nami, zaželenim poslušalstvom.
Nadalje je strunar, za razloček od "kitarista kar tako", vsekakor prenašalec starodavne veščine, torej veščak, "cehovski mojster". V njegovi igri je zapisana tritisočletna zavezanost osnovnim in nadaljnjim prejkone matematično-fizikalnim delitvam strune, prevpraševanju, kaj vse je mogoče storiti, da muzičist pri tem ne zapade v tradicijskost, mite, mistifikacije: Kako ubirati strune tukaj in zdaj, kako jih pojmovati v XXI. stoletju? Kako jemati iz preteklosti in njene dobrobiti brez pretirane spoštljivosti pognati v današnje čase?
In s tem smo že pri finalnem pogoju za strunarja. Navsezadnje mora biti izvedenec za zven (=sound). Ta mora biti oseben, intimen, prepoznaven, generaliziran, obenem pa v vsakem momentu išče nianse, detajle, novosti.
Takšna je socialno-politična prepoznavnost strunarja. Manuel Mota je eden izmed strunarjev. Rojen leta 1970 je javno aktiven od leta 1989. Svoje pretenzije še najraje združuje z basistko Margarido Garcia (znano tudi po posnetkih pri ljubljanski zložbi L'Innomable). Igral je v bendih Osso Exótico, Curia in Dru, zadnje čase pa sodeluje predvsem z Davidom Maranho ter bobnarjem in promotorjem, festivalskim organizatorjem Afonsom Simõesom. Med letoma 1997 in 2005 je na veliko deloval s trobentarjem Seijem Miguelom. Od leta 1998 ima svojo lastno založbo Headlights. Rad riše in strelja.
Za klub Gromka
