V nedeljo nam je Combattimento Consort Amsterdam v Cankarjevem domu pripravil večer izjemne glasbe, še posebej kar se tiče inštrumentalnega ansambla. Za opero neobičajno majhna zasedba, celoten orkester je štel vsega dvajset glasbenikov, je že ob prvih taktih vzpostavila posebno komorno vzdušje, ki ga celoten simfonični orkester ob vsej svoji veličastnosti pač ne more doseči. Žal pa kljub okleščeni zasedbi dokaj obsežna scenografija ni dopuščala nastopa na manjšem odru, kar bi tudi pevcem omogočilo bolj neposreden stik z občinstvom in tako prispevalo k intimni atmosferi. Tako se je vse skupaj malce porazgubilo v (pre)veliki Gallusovi dvorani.
Kljub temu je ansambel pod vodstvom Jana Williema de Vrienda svojo nalogo opravil več kot izvrstno. Zelo natančno in z velikim občutkom so izvajali za to priložnost prirejeno glasbeno spremljavo, ki je bila mestoma učinkovito zreducirana na minimum, kar pa ni niti najmanj motilo. Posebno toplino in mehkobo so prispevali inštrumenti, ki jih sicer nismo tako vajeni - čembalo, lutnja ter kljunasta flavta. Najlepši glasbeni trenutek pa je bil po mojem mnenju Otonova tožba v drugem dejanju ter živahen instrumentalni del, ki ji je sledil.
Za odtenek manj so me navdušili pevci. Njihova izvedba je bila sicer zelo dobra, vendar tolikšne virtuoznosti kot pri inštrumentih vendarle nisem zapazil. V določenih trenutkih je inštrumentalna glasba, kljub komorni zasedbi, celo preglasila soliste. Najboljša sta se mi zdela Renate Arends (sopran) v vlogi Pompeje ter Quirijn de Lang (bariton) v vlogi Otona, zanimiv pa je bil tudi Clint van der Linde s svojim kontratenorjem, česar ni mogoče slišati vsak dan.
Kar se tiče vizualnega dela opere pa je moj vtis, da so režiserka in izvajalci obstali nekako na polovici poti. Consortimento si je za enega od svojih ciljev zadal približati klasično glasbo sodobnemu poslušalcu in režiserka ter scenografka Eva Buchmann jim je očitno poskušala pri tem pomagati, žal pa je bilo to praktično nezdružljivo z drugim ciljem, ki je karseda natančno obnavljanje stare glasbe ? celo z avtentičnimi inštrumenti. Tako je izredno bodel v oči kontrast med zelo tradicionalno pevsko, glasbeno in igralsko izvedbo ter nekaterimi modernimi elementi, pri čemer imam v mislih predvsem scenografijo v nekakšnem neokonstruktivističnem stilu ter občasne poskuse "preboja" četrte stene. Scena se mi je tako zdela povsem prevelika in, kljub očitni težnji po funkcionalnosti, slabo izkoriščena. Tako je, na primer, ponujala možnost kar petih do šestih simultanih prizorišč, kar pa praktično ni prišlo do izraza. Samo v zadnjem prizoru se je dogajanje vendarle odvijalo na dveh prizoriščih hkrati ? v Agripinini sobi ter pod njo. Tudi nekatere scenske domislice so ostale samo na nivoju domislic, ne da bi bile organsko vključene v tkivo opere in s tem upravičene ? na primer košara za dostavljanje sporočil Agripini ali pa iz geometrijskih likov sestavljen stol, ki so ga kasneje predelali tudi v mizo.
Podobno bi lahko rekel za kostume. Videti je bilo, da se je poskušalo preseči klasične vzorce, vendar pa brez prave ideje, kako. Zanimiv je bil Neronov kostum z našitimi bankovci, ki si ga je nadel takoj po novici o Klavdijevi smrti, ko si je prizadeval zasesti prestol. Razen tega pa so kostumi dajali vtis kičastega spoja klasike in sodobnosti.
Tudi mizanscena je nekoliko razočarala s svojo statičnostjo. Verjetno je deloma za to krivo, da so izvajalci pač želeli poudarek prepustiti glasbi, a opera je vendarle tudi odrsko delo, ne samo glasbeno, zato bi lahko poskrbeli za malo več razgibanosti. Še posebej, ker sama zgodba ? mreža dvorskih spletk in intrig, ki jo plete v prvi vrsti Agripina, posledično pa tudi ostali liki ? ponuja več. Igralska interpretacija je bila pretežno tradicionalna, z nekaj poskusi karikiranja likov, drzno pa je bil nakazan, a žal spet samo nakazan, odnos med Agripino in Neronom, kjer se je dalo začutiti namige na incestuoznost. Režijsko dobro rešen se mi je zdel prvi prizor drugega dejanja, kjer je bil Klavdijev triumf ob vrnitvi prikazan kot slavnostna večerja za veliko mizo. Poleg tega smo videli tudi nekaj prehodov pevcev med glasbenike orkestra, kar bi lahko veljalo za svojevrsten potujitveni učinek. Eden od njih je celo odigral eno arijo z ansamblom.
Agripina je tako ponudila predvsem prvovrstno glasbeno doživetje, nekoliko manjši pa je bil užitek ob vizualno-scenskem delu. Kljub temu pa so podobna gostovanja vedno dobrodošla, saj med drugim nudijo tudi možnost primerjave z dosežki naših opernih hiš.
Jaka A. Vojevec