V nedeljo se je iztekla že četrta izdaja mednarodnega festivala gledališča in plesa Mladi levi, tokrat v domiselnem prostoru Železniškega muzeja. Teden gledališkega dogajanja je namreč vsak večer uvedel temačen, vendar širok prostor napolnjen s starimi lokomotivami, ki si jih kar slišal kako puhajo vročo paro iz visokih dimnikov nad gledalčevimi glavami.... V vseh pogledih je bilo vroče? Za atmosfero mednarodnega festivala in dinamiko predstav je bilo v osnovi dobro poskrbljeno. In s tem upravičen koncept festivala, ki ga moramo izpostaviti kot svež, zanimiv in predvsem mladosten v primerjavi s starejšimi slovenskimi gledališkimi festivali.
V malo manj kot dvajsetih dogodkih, povezanih s sodobnim cirkusom, plesom, gledališčem, videom, body artom, okroglo mizo, performansi in glasbo, so se predstavili "mladi" umetniki iz cele Evrope. Med njimi tudi uspešni Slovenci (Sanja Nešković Peršin, Tomaž Štrucl ... ). Nekateri so že stari znanci festivala in tem ostajamo zvesti, druge previdno tipamo, tretje spoznavamo. Sama sem si ogledala, žal, samo štiri predstave (vem, da čas počitnic ne zadostuje za izgovor), vendar pa med zvesto publiko poznam ljudi, ki so bili tam vsak večer, vsi s svojo najljubšo predstavo.
Eni so stavili na duhovite Italijane (Almescabre), drugi na zgovornega Rusa (Evgeny Grishovets), tretji na španske plesalce, četrti na plesalko Camillo Wardo Brekling iz Danske, ki nas je zabavala že tretjič, vsem pa je bil uvodni večer s francosko predstavo Eclats Sol Air uspešen dokaz, da se "mladi levi" trdno borijo za uveljavitev na slovenskih gledaliških odrih.
Dejstvo, da vsako leto v tako majhni in poletno "levje" zaspani Ljubljani organizatorji najdejo še neodkrite prostore ter jih "prelevijo" v urbane gledališke odre (Ljubljanski grad, Stara elektrarna, Železniški muzej), daje upanje, da gledalca sodobno gledališko in plesno ustvarjanje - kljub že videnim obrazom in vsebinam - še lahko preseneti. Ali pa ohranja budnega ?.
Čeprav ne vem, ali me je hrbtenica bolela ob gledanju gibčnih plesalcev ali od sedenja na trdi klopci, vsekakor se je splačalo prenesti nekaj minut vročine in neudobnih stolov v zanimivem prostoru, z domišljijo pripovedovalca Evgenyja (ki je po mojem mnenju z najmanj zunanjimi sredstvi, s praznim prostorom in ter najbolj intenzivno močjo besede, zares najboljši) ... z njegovo pomočjo se lahko prestaviš kamorkoli in si karkoli - in pač potrpežljivo počakati spet na naslednje poletje. Na nove Mlade leve in nov prostor ...
