Pred kakšnim mesecem sem v slovenskih medijih zasledil novico, da se bodo 18. junija poslovili igralci zlate nogometne reprezentance, ki se je leta 2000 uvrstila na evropsko prvenstvo. Prizorišče dogodka naj bi bil bežigrajski štadion, ki je v najlepših letih slovenskega nogometa gostil reprezentanco. V medijih so nato organizatorji pridno promovirali dogodek in obljubljali ogromen spektakel poln vrhunskih nogometašev. Žal pa od težko pričakovanega spektakla ni bilo nič.
Sam sem na srečanje prišel ravno med nastopom Danijele, ki pa jo sploh ni bilo moč videti, saj so jo iz vseh strani oblegali fotografi in snemalci. Pred glavno atrakcijo večera je nastopilo še nekaj glasbenikov, med katerimi je najbolj izstopal popolnoma razglašeni Pero Lovšin.
Nato so najprej na igrišče pritekli sodniki katerim je sledila Unicefova ekipa zvezd. Tukaj so ljubitelji nogometa doživeli prvo, morda največjo razočaranje. Mediji in nekateri naši nogometaši (prednjačil je predvsem Zahovič) so obljubljali nastope največjih zvezd, na srečanje pa ni prišel praktično nihče. Manjkali so Rui Costa, Boban, Šuker, Bokšič, Savičevič, Blaževič itd.
Kakšen dan pred tekmo je bilo moč slišati tudi, da naj bi se pripravilo posebno presenečenje, ki naj bi zasenčilo celo ta imena. Na koncu je bilo presenečenja ravno to, da so praktično vsa največja imena ostala doma in vloga glavne zvezde All star ekipe je pripadla Proseničkemu.
Tudi v ekipi Slovenije je manjkalo nekaj imen, med drugim Srečko Nacionale, Aleksander Knavs in Milenko Ačimovič, eni najbolj pomembnih členov reprezentance leta 2000. Ob odsotnosti Srečka je ekipo vodil njegov pomočnik Danilo Popivoda, ekipo Unicefa pa Marko Elsner. Med predstavitvijo domačih igralcev je zablestel uradni napovedovalec, ki je vsakemu iz med igralcem »prilepil« kakšen vzdevek pa tudi, če še tako zelo za lase privlečen. Največji aplavz je po pričakovanjih pripadel Zahoviču, prav tako pa so ljudje z aplavzom nagradili tudi Katanca, ne glede na dejstvo, da ni prišel na srečanje.
O sami tekmi je komaj vredno izgubljati čas. Unicefova ekipa je srečanje dobilo z zadetkom Prosenečkija. Na celotnem srečanju je bilo lepih potez le za vzorec, naša ekipa pa je bila popolnoma brez pravih priložnosti.
Tukaj so se visoka pričakovanja popolnoma podrla, saj smo na revijalnih tekmah navajeni velikega števila zadetkov in lepih potez, tokrat pa je bilo v obeh ekipah le peščica igralcev, ki so česa takega sploh sposobni. Zagotovo bi bilo poponoma drugače, če bi prišla vsaj kakšna od napovedanih zvezd več. Dolgčas na tekmi je prekinil obiskovalec, ki je preskočil ograjo, se sprehodi mimo varnostnikov in Aleša Čeha zaprosil naj ga z mobilnim telefonom slika skupaj s Proseničkijem, nakar pa sta se objeta z varnostnikov odpravila z igrišča. Srečanje je malo razživel še napovedovalec s svojimi neumestnimi komentarji ter spremljevalna glasba.
Priložnost za igro so dobili vsi naši fantje, čast kapetanskega traka pa so si razdelili Darko Milanič, Aleš Čeh ter Miran Pavlin. Za zaključek srečanja pa so zlati fantje svoje drese še zadnjič pometali med publiko in se dokončno poslovili od Bežigrajske katastrofe.
Žal prireditev ni dosegla svojih pričakovanj in marsikdo je na koncu potarnal, da vse skupaj ni bilo vredno 2.500 sit, ampak ker je denar namenjen otrokom v BiH so ljudje hitro pozabilo na denar. V upanju, da bo takih prireditev še čim več ter da bodo besede prihodnjič postale realnost.
Fotografije (c) Miro Majcen.