Takoj v uvodu si bom privoščil malce nerganja in malce promocije. Najprej reklamica. Koncert Dublinersov je organizirala Zveza društev za biomaso Slovenije. Če vas zanimajo obnovljivi viri energije in želite biti pripravljeni na pasti ne-ekološkega potrošništva, si zapomnite njihovo ime. Zadevico omenjam, ker gre za "good cause".
No, in še malček nerganja. Zakaj za vraga se v Križankah tudi na najživahnejših koncertih znajde toliko stolov, da kar čutiš, kako se pasivnost razlije po tvojih udih takoj, ko vstopiš.
A ne bi bilo lepo in prijazno, da bi bilo stolov recimo pol manj in bi tako nekako posredno prisilili tiste, ki lahko djuskajo, da to tudi počnejo. Ampak jebiga, kar je, je. Nadaljujem z nerganjem. Katero pivo se zvari v vaših mislih, ko pomislite na Irsko? Da ni morda, khm, kaj pa vem... Guinness?!?? Vstopim v preddverje, se požirajoč sline zgnetem proti šanku in ugotovim, da v divjem nasprotju s prejšnjima dvema koncertoma od Dublinersov Guinnessa nocoj sploh ne strežejo.
Ra-zo-ča-ra-nje! Saj ne, da ne maram slovenskih zvarkov, ampak kje pa naj pijem Guinness, če ne na irskem koncertu leta? No, in še tretja stvar: v bistvu ne razumem zakaj se ne sme s pivom na koncert. Kozarci so plastični, nihče torej ne bi nikogar zabodel z razbitinami ali po moško porezal po obrazu, pa še počisti se jih v pol ure. Bili bi celo družbeno koristni in ustvarili eno novo delovno mesto za nekoga, ki se kot otrok ni dovolj pridno učil! Ali pa za kakšnega astrofizika, ki po izjemno zahtevni diplomi ne more dobiti službe.
No, tako. Zdaj pa koncert. Nekje sem ujel govorice, da so Dubliners po izgubi enega od (itak) dolgoletnih članov rekrutirali novo, mlajšo kri. Seveda me je zanimalo, kako se kaj ujamejo med seboj. Skozi koncert je postalo jasno, da se sploh ne ujamejo, ker novega člana sploh ni. Gospodje nadaljujejo sami, in to zelo uspešno. Če vas ni bilo na koncertu, ste med drugim prikrajšani za eno irsko življensko modrost. Slovenske modrosti so vedno v stilu "prvi vstajaj, zadnji legaj, več delaj, kar lahko storiš danes, stori danes" in kar je še podobnega manipulativnega v tradicionalizem maskiranega sranja. Gospodje Dublinersi so postregli z eno avtohtono irsko, ki govori o življenju in gre nekako takole: "You can't take it with you, so you might as well drink it!" No comment. Če ste imeli za stereotipnega Irca človeka, ki preveč pije, ima trše RRRje kot Nemci, in rad žura po pubih, ste imeli prav. Na koncertu so se nam kar malo potožili o vsej nepotrebni navlaki ("space invaders"), ki polnijo današnje pube. Kaj v pubu počne npr. televizijski sprejemnik, ali pa fliper, ali pa biljardna miza? To je vse šara, ki te ovira pri koncentraciji na edino stvar, ki jo prideš v pub izvajat. Piti pir! Kdo si želi zvračati vrčke piva ob reklamah za menstrualne vložke, ki prvič RES vpijejo menstruacijo tam, kjer se dogaja?! Valjda je izjemno bolj kul, če lahko zraven poslušaš irske narodne in ponarodele komade, kot so npr. Black Velvet Band, Wild Rover, Dirty Old Town, Seven Drunken Nights in Whiskey In The Jar. Zanimivo bi bilo videti, koliko ljudi je bilo ob Whiskey In The Jar nemalo presenečenih in je v zmedenem prepričanju, da Dubliners igrajo remake, vreščalo proti odru Metallico (Lars živi!!!). Njihovi komadi so itak totalno zažgali in pod odrom razvili megalomansko rajanje in orgazmiranje vseh nas. To, da so Dubliners naredili hud žur, me sploh ne preseneča. Saj ga vedno. Presenetilo me je nekaj drugega. Ko sem se oborožen s press-passom privlekel v backstage in se začel pogovarjati s prvim Dublinerjem na hodniku, sem neskončno začuden odkril, da tip govori Hrvaško. In to bolje kot marsikateri Slovenec. Učil se je sam, iz knjige! Eno leto! S svojim sinom je bil en mesec pred turnejo na svoji zasebni turi na Hrvaškem.
Dubliners so postali kar nekakšna zvezda stalnica v Slovenskem medijskem prostoru in to morda v mnogih implicira feelinge v stilu "zdajle nimam časa za koncert, ker sem ravno z nečim zaposlen - saj bodo še prišli". Hja, morda pa ne bodo več. Najstarejši član je zabredel krepko čez sedemdeseta in lažje igra na harmoniko kot hodi. Tu ni več prostora za preračunljivost. Če vas tokrat ni bilo, boste morda dobili še eno priložnost. Na več kot eno pa ne bi stavil. Se vidimo!
