Minulo soboto se je z razglasitvijo nagrad končal 54. mednarodni filmski festival v Berlinu. Glavno nagrado Berlinala 2004, zlatega medveda za najboljši film, je prejel nemško-turški film Gegen die Wand (Z glavo skozi zid), ki govori o težavah integracije turške manjšine v nemške (oziroma zahodne) civilizacijske in miselne vzorce. Ta odločitev žirije pri publiki sicer ni naletela na pretirano odobravanje, toda glede na letošnjo ponudno festivala, na katerem so prevladovali socialno-etnično obarvani filmi, je bila taka odločitev dokaj razumljiva.
Zato pa je toliko več zadovoljstva požela podelitev srebrnih medvedov za najboljšo igralko, kjer sta bili nagrajeni Charlize Theron (Monster), ki se je ob tej priložnosti in v navezavi na svojo filmsko vlogo, opredelila proti smrtni kazni, ter kolumbijka Catalina Sandino Moreno za film Maria, Ilena eres de gracia (Marija, milosti polna), kjer je odigrala vlogo revnega kolumbijskega dekleta, ki si poskuša ustvariti boljše življenje.
Režiser tega filma, Joshua Marston, je dobil tudi posebno nagrado Alfreda Bauerja, ki jo podeljujejo v spomin na ustanovitelja festivala, prejme pa jo film, ki najbolje nakazuje ter odpira nove perspektive filmske umetnosti.
Srebrnega medveda za najboljšega igralca je prejel Daniel Hendler za svojo vlogo v filmu El abrazo patrido (Izgubljeni objem), režiser Daniel Burman pa je za ta film prejel tudi srebrnega medveda za veliko nagrado žirije.
V naprotju z evropskimi imigranti, ki jih obravnava prvonagrajeni Z glavo skozi zid, pa se Izgubljeni objem ukvarja z dilemami evropskih emigrantov, oziroma njihovih potomcev, ki iščejo svoje korenine in zgodovino svojih prednikov.
Srebrnega medveda za najboljšo režijo je prejel korejski režiser Kim Ki-Duk za film Samaria (Usmiljeno dekle), kjer prikazuje moralni in etični razcep sodobne družbe, preko oči mladih korejskih prostitutk, ki so na eni strani soočene s strogimi družbenimi pravili, na drugi strani pa nimajo nobenih moralnih pomislekov pred prodajo svojih teles tujcem.
Film je v (Južni) Koreji že naletel na mnoge kritike in očitke nemoralnosti, kar pa prej kot kaj drugega nakazuje zgolj to, da je očitno zadel v še kako živo rano, pred katero bi si nekateri radi zatisnili oči.
Nagrado za umetniški dosežek je prejel švedski film Om jag vänder mig om (Zora), režiserja Björna Rungeja. Film je poleg srebrnega medveda prejel tudi modrega angela, nagrado za najboljši evropski film.
Srebrnega medveda za najboljšo glasbo so prejeli razposajeni mladeniči Banda Osiris, ki so poskrbeli za glasbeno spremljavo kontraverznega italijanskega filma Primo amore (Prva ljubezen), režiserja Mattea Garronea.
Nagrado ekumenske žirije je prejel Ken Loach za film Ae fond Kiss, njegova tematika pa je precej podobna zmagovalnemu filmu Z glavo skozi zid, le da je obravnavana problematika med Britanci in (priseljenci) Pakistanci.
Ae Fond Kiss je v primerjavi z Z glavo skozi zid precej bolj intimen in osebno naravnan, zato gre tudi razumeti občasno "brundanje" publike ob razglasitvi zmagovalcev, saj so bile simpatije gledalcev bolj na strani filma Ae Fond Kiss.
Omeniti velja tudi posebno priznanje, ki so ga z nagrado za mir podelili hrvaškemu filmu Svjedoci (Priče), ki govori o še vedno zelo pereči problematiki hrvaških vojnih zločincov (oziroma zločinov), zaradi česar je bil režiser Vinko Brešan v svoji domovini deležen že mnogih (neupravičenih) kritik, ter celo obtožb o izdajstvu hrvaškega naroda, ter blatenja hrvaške osamosvojitvene vojne.
Hkrati pa lahko vržemo tudi rokavico našim filmskim ustvarjalcem, da bi bilo po več kot petdesetih letih morda vendarle že čas napraviti kakšen film, ki bi kritično obravnaval vlogo domobrancev med drugo svetovno vojno, ter povojno komunistično revolucijo in poboje.
Pa ne zato, da bi še dodatno prili olja na ognje, ki jih tako radi razplamtevajo nekateri politiki (seveda zgolj zaradi potrebe nabiranja političnih točk), temveč zato, da si končno enkrat nalijemo čistega vina ter priznamo vse grehe naše zgodovine, tako na eni, kot tudi na drugi strani.
Kajti razne demagogije, ki vedno znova okupirajo naše medije, o npr. upravičeno(!?!) zunajsodno usmrčenih nosečih(!) materah, ki naj bi izdajale partizane, ali pa na drugi strani o domobrancih, ki so se borili na strani sovražnika, do katerega naj ne bi čutili nikakršnih simpatij, počasi postajajo že prav neokusne in normalen človek se res vpraša, če so avtorji teh razprav zares tako zelo zaslepljeni, ali pa so zavoljo prikrivanja svojih lastnih grehov pripravljeni v nedogled držati Slovence razdvojene na dva pola.
Slovenski kratki animirani film Bizgeci: Češnje, ki je bil na festivalu prikazan v sekciji otroškega dela festivala Kinder Film Fest sicer ni dobil nagrade, je pa požel odobravanje publike, kmalu pa si ga bomo lahko ogledali tudi na sporedu Kinodvora.
Seveda pa tudi Berlinale 2004 (kot vsak "pošten" filmski festival) ni minil brez škandala, tokrat pa je zanj poskrbela glavna igralka zmagovalnega filma Z glavo skozi zid, 23-letna Sibel Kekilli, za katero so mediji izvrtali "šokantno" novico, da so bili njeni filmski začetki v filmih z naslovom Sladke najstniške sanje ali pa Farma super-pohotnih pišk.
Seveda gre za pornofilme, v katerih naj bi Sibel Kekilli nastopala pod umetniškim nazivom Dilara. Sibel je v intervjuju za nemški Bild priznala svoje stare "grehe", vendar hkrati opozorila, da je to preteklost in da nagrada filmu Z glavo skozi zid pove dovolj o njenih igralskih sposobnostih in o njej sami.
Več o nagrajencih in o Berlinalu 2004 si lahko preberete tukaj !
