Svoboda gibanja je človekova najbolj osnovna pravica in želja, toda hkrati za nekatere tudi privilegij. Našo mobilnost jemljemo kot nekaj vsakdanjega in samoumevnega, a na svetu je tudi veliko ljudi, ki jim je nesreča, bolezen ali pa kaj drugega, odvzelo svobodo gibanja. Toda zdi se, da so prav ti ljudje (kljub vsem omejitvam) največji borci, ki dejansko poosebljajo rek, da upanje umre zadnje. Toda ne borijo se zgolj za ponovno zmožnost gibanja, temveč tudi proti predsodkom in na nek način tudi proti pomilovanju, s strani tistih, ki nikakor ne morejo razumeti, da svet ne določajo zgolj fizične konstante, temveč tudi (ali pa predvsem) psihične dimenzije. Handbikemovie je film o vseh oblikah in poteh življenja, podiranju mej nemogočega in pogledu na svet iz povsem drugačne perspektive.
Martin Bruch se je rodil leta 1961, študiral glasbo in delal kot tonski snemalec, dokler ni zbolel za multiplo sklerozo. Dobil je delo kot arhivar zvokov v tonskem studiu, nato pa kmalu dobil idejo, da bi takoj po (številnih) padcih iz vozička pričel snemati fotografije iz povsem drugačne perspektive.
Tako nastane knjiga fotografij Bruchlandungen, ki mu prinese številne pohvale kritikov. Toda Bruch ne počiva na lovorikah, temveč se od leta 1998 po svetu prevaža v posebnem vozičku na ročni pogon, hkrati pa snema in dokumentira svojo pot in ljudi, ki jih sreča.
Tako prepotuje več kot 16.000 kilometrov in med drugim obišče Pariz, New York, London, Dunaj, Slovenijo, Hrvaško, Trst in Istanbul, rezultat pa je eksperimentalni dokumentarec Handbikemovie.
Handbikemovie je film, kjer ni vizualna podoba tista, ki bi pripovedovala zgodbo, temveč slika služi zgolj kot impulz za razmišljanje in iskanje simbolov.
Zakaj je film torej nekaj posebnega? Preprosto zato, ker kaže življenje iz povsem drugačne perspektive, vendar ne zgolj v smislu invalidskega vozička, temveč v smislu medija, ki sprejema signale iz okolice na način, ki ga "običajni" ljudje nismo več sposobni razumeti, po eni strani zaradi nenehne časovne stiske, po drugi strani pa zaradi socialne izolacije.
Bruch se tako vozi med ljudmi, ki so ujeti vsak v svojem paralelnem svetu, ki ga nudi izolacija avtomobila. Vsi so zatopljeni v svoje misli, nekako linearno "omejeni", med tem ko Bruch zvedavo gleda v vse smeri in tako ustvari ter prikaže tretjo dimenzijo, v stilu človeške psihe, ki ne želi biti osamljena, temveč v navezi z mislimi in občutki drugih ljudi.
In tako prvič pridemo do absurda, ko spoznamo, da je dejansko Bruch tisti, ki je osvobodil svojo dušo in dosegel nek notranji mir. Mir v katerem lahko brez predsodkov sprejema druge ljudi in zaznava vse predmete, ki nas obdajajo.
A to ni edini absurd, saj ga kmalu pričnejo ustavljati ljudje, ki občudujejo Bruchov voziček in jih zanima, kje ga lahko dobijo. Zdravi ljudje bi torej radi tisto, v kar je Brucha prisilila bolezen!?! Gre tudi tu za tisti večni človeški kompleks, da mora imeti vse in da mora vse poskusiti, pa naj bo stvar še tako nenavadna?
Handbikemovie je dejansko zelo eksperimentalen dokumentarec, lahko bi rekli, da celo ultra-art film, ki je namenjen predvsem tistim gledalcem, za katere sinonim za dober film ni zgolj akcija.
Handbikemovie je film meditacije. Film, ob katerem se lahko povsem sprostimo, vedoč da nas ne bo v naslednjem trenutku vrglo pokonci kakšno presenečenje.
Je film monoton in dolgočasen? Nikakor ne, vsaj če smo pripravljeni sami poiskati simbole in ne pričakujemo od filma, da nam jih bo naštel in orisal od A do Ž.
Handbikemovie je tako alegorija življenja, z vsemi klanci, kjer se za trenutek zazdi, kot da se je življenje ustavilo in da ne bo šlo več naprej. Toda za vsako vzpetino je spet ravnino, včasih pa tudi spust, ko nam življenje spet da nove energije.
Drži, včasih je klanec vendarle preveč strm in takrat pride prav roka pomoči. Nekaterim niti na misel ne pade, da bi jo podali, temveč raje zlobno trobijo in želijo človeku v stiski vse najslabše, pač zgolj zato, ker nekoliko ovira tudi njih.
Toda v tej svoji miselnosti ne sprevidijo, da je roka pomoči tujcu dejansko tudi roka pomoči njim samim, kajti če se zgolj jezimo na težave, namesto da bi sami pripomogli k njenim razrešitvam, si zgolj dodatno kompliciramo življenje.
Časovno dimenzijo filmu daje predvsem odlično izbrana glasbena podlaga, ki znova slika aspekte življenje, od veselih tonov optimizma, do melanholičnega bluesa.
Handbikemovie ni film o življenju invalida, temveč film o vsakdanjih ljudeh in dejansko nas samih, posnet iz perspektive, ki je nismo vajeni, a je še kako poučna. Če ne drugega, da gledalcu pozitivne energije in optimizma, predvsem s sporočilom, da ni nič nemogoče, kljub vsem težavam, če le znamo vztrajati.
*Handbikemovie, eksperimentalni dokumentarec (režija: Martin Bruch, scenarij: Martin Bruch, Reinhilde Codin, nastopajo: Martin Bruch, Peter Kubelka, Otto Lechner idr., trajanje: 99 minut, distribucija: sixpack)
Ocena: in vendarle se premika!!! (8/10)
*Opomba: film si lahko ogledate v Kinodvoru Ljubljana in v drugih dvoranah art kino mreže v večjih slovenskih mestih
