Bil je in zavedno bo tragični slovenski junak. Tragičen zaradi neuslišane ljubezni, junak zaradi neprecenljivih pesmi, s katerimi je dal poguma in samozavesti Slovencem. Zgodbo o Francetu Prešernu smo lahko zelo natančno spremljali pred leti v obliki (mini) televizijske nadaljevanke, sedaj pa je v obliki filma prišel še na velika platna. Pesnikov portret z dvojnikom v strnjeni, zelo intenzivni in morda tudi nekoliko kontraverzni formi razkriva življenje, zgodovinsko ozadje in miselnost našega največjega pesnika, čigar verzi so postali simbol slovenstva.
V začetku devetnajstega stoletja se mladi Prešeren s prijateljem Pacnjekom potika po Ljubljani in išče prve stike z literaturo, še posebej poezijo in ob tem doživi tako pozitivne, kot tudi negativne izkušnje.
Leta kasneje je poezija še vedno sestavni del življenja odraslega Prešerna (Pavle Ravnohrib) in morda tudi njegova odrešilna bilka, preko katere lahko zares zaživi in sprosti svoje misli ter občutke.
Svoje rime ustvarja in kali predvsem v beznicah in salonih, skupaj z intelektualci in prijatelji, od katerih sta mu še najbolj pri srcu razigrani (in tudi razuzdani) Andrej Smole, ter nekoliko bolj preudarni Matija Čop.
Toda Prešeren s svojimi pesmimi ostaja predvsem teoretik, v praksi pa mu ne gre vse po načrtih, niti v odvetniškem poklicu, še manj v ljubezni.
Čop mu nekega dne predlaga, naj si najde muzo, ki ga bo spodbujala k pisanju in Prešeren se res kmalu zagleda v Primičevo Julijo, mladoletno hčerko bogatih trgovcev, ki pa je že obljubljena drugemu.
Prešeren v navalu silnih čustev ljubezni napiše Sonetni venec in postavi glavni steber slovenske romantike. Toda njegova odkritost izzove med malomeščani pravi škandal, čigar posledica je hitra poroka Julije, kar stre Prešerna.
Smrt prijateljev Čopa in Smoleta ga še bolj osami in edino uteho najde pri mladoletni Ani Jelovškovi. Iz te zveze se kmalu rodi prvi otrok, zato Ana vse bolj sili k poroki, Prešeren pa ostaja neodločen, še vedno tavajoč po spominih.
Dovoljenje za odprtje samostojne odvetniške pisarne v Kranju mu spet da nove energije in z navdihom češkega romantika Macha ter vedno bolj prisotne pomladi narodov, se pod Prešernovim peresom izpišejo njegovi zadnji verzi, namenjeni narodu in prebujanju nacionalne samozavesti Slovencev. Vizija, ki se je dokončno udejanjila šele 150 let po njegovi smrti.
Pesnikov portret z dvojnikom je logično nadaljevanje poti, ki jo je režiser Franci Slak začrtal s televizijsko nadaljevanko ob 200 letnici Prešernovega rojstva. Na žalost v slovenskem filmskem prostoru logika velikokrat odpove, tako da je film le stežka našel pot v kinodvorane, saj mnogi niso videli smisla, zakaj je potreben še film, če pa smo že "vse" videli v nadaljevanki?
Odgovor je preprost: film je veliko bolj oseben in pokaže tiste res glavne poudarke, ki se v dolžini nadaljevanke lahko izgubijo, oziroma porazdelijo na več problemov.
Poleg tega je tudi samo doživetje zgodbe v kinodvorani precej bolj intenzivno in poglobljeno, predvsem pa se gledalec veliko lažje postavi v časovni okvir filma.
Tisto, kar uspe filmu odlično prikazati je, zakaj in kako je Prešeren pravzaprav lahko napisal tako genialne pesnitve, tako po strukturi, še bolj pa po vsebini.
Človek se pač ne usede nek večer za mizo in iz sebe iztisne Sonetni venec, pa naj bo še tak genij. Tisto, kar je potrebno za nesmrtno mojstrovino je neka višja sila, nek višji motiv, neka sila ki obsede in morda celo nekoliko obnori človeka, da prestopi navidezne meje v svoji glavi in ustvari vizijo nemogočega.
Seveda vsaka velika stvar rabi nek začetek, nek motiv, pa četudi v tako banalnih stvareh, kot je polič vina, neuslišana ljubezen, ali pa vetrič narodovega prebujanja.
Med genialnostjo in norostjo je zelo tanka linija in skoraj pri vseh svetovnih veleumih lahko zaznamo deviacije iz ene skrajnosti v drugo, zatorej lahko verjetno tudi za Prešerna sklepamo nekaj podobnega.
Jasno, taka vizija našega največjega pesnika marsikomu ni bila po godi, kar se je jasno pokazalo že pri debatah okrog nadaljevanke, toda v filmu se ta misel še bolj izkristalizira, saj je jasno pokazano, da je bil tudi Prešeren, kljub romantičnim upodobitvam, zgolj človek, tako s svojimi napakami, kot tudi pozitivnimi lastnostmi.
Toda tisto, kar ga dela posebnega je njegova zmožnost vizije lepše (za tisti čas celo utopične) prihodnosti. Jasno, kdor sanja prihodnost, ima težave v sedanjosti, saj ga ljudje označijo za čudaka in ga razen redkih izjem izločijo iz družbe.
Toda vsak človek potrebuje socialnega stika in nič drugače ni bilo s Prešernom, ki je po izgubi še tistih redkih prijateljev, ki so ga razumeli, vedno bolj zapadal v duševno praznino in depresijo.
Zato ne čudi, da je poslednje zavetje našel v naročju mladoletne Ane Jelovškove, preproste in otroško nedolžne ter nevedne dekline, ki ga niti ni bila zmožna ocenjevati po kriterijih malomeščanskih stereotipov, temveč je v njem videla predvsem človeka.
Še en zanimiv aspekt zgodbe je nakazano prestopanje med realnim in navideznim, predvsem v primeru Prešernovega mladostnega prijatelja Pacnjeka, za katerega nikoli ne vemo, če je resničen, ali pa je zgolj odsev Prešernovih občutkov.
V bistvu je Pacnjek tisti, ki se vedno pojavi, ko je Prešern v dvomih in ga na nek način vodi v skušnjavo, ter ga prepričuje, da je njegovo delo in prepričanje zaman. Da v Prešernovi viziji ni neke realne prihodnosti in da je vse zgolj utopija, ki bo s časom zgodovine zbledela in tako negiralo vse tisto, v kar je Prešeren upal.
Gotovo je imel tudi Prešeren dvome v svoja prepričanja, še posebej v trenutkih, ko so ga ljudje še posebej globoko razočarali, ali pa ko je s smrtjo prijatelja izgubil podporni steber svoje zavesti.
Scenaristično gledano je film odlično tempiran, saj se dogodki logično dopolnjujejo in postopoma izgradijo celoten mozaik Prešernove kompleksnosti, kot tudi ljudi, ki so ga obdajali, hkrati pa je vedno puščeno še nekaj prostora za gledalčevo osebno interpretacijo.
Morda je le začetni preskok iz Prešernove mladosti v odraslost nekoliko prevelik, vendar to le še podpira sklep, da Pesnikov portret z dvojnikom ni v prvi vrsti zgodba o življenju Prešerna, temveč študija njegove miselnosti, občutkov in prepričanj.
Scenografija in kostumografija sta minimalistični, vendar zelo dovršeni in z velikim občutkom za detajle.
Pesnikov portret z dvojnikom je odličen zgodovinski film in še boljša študija zapletenosti našega največjega pesnika, ki da nov in zelo natančen vpogled v socialno, ljubezensko, posvetno, umetniško in politično življenje tistega časa in s tem razloži tudi bistvo samega Prešerna.
*Pesnikov portret z dvojnikom, zgodovinska drama (režija: Franci Slak, scenarij: Matjaž Kmecl, Branko Šömen, igrajo: Pavle Ravnohrib, Vlado Novak, Mario Šelih, Matjaž Tribušon, Nataša Barbara Gračner, Ivo Ban, Veronika Drolc, Jožica Avbelj, Ludvik Bagari, Manca Dorrer, Milada Kalezič idr., trajanje: 110 minut, distribucija: Distribucija Kinoteka)
Ocena: ujetnik idealov in sanj o boljšem jutri (9/10)
*Opomba: film si lahko ogledate v Kinodvoru Ljubljana in v drugih dvoranah art kino mreže v večjih slovenskih mestih
