Kaj je tisto, kar, na jezo velike večine žensk, moške tako zelo neustavljivo privlači k sodelovanju ali pa zgolj ogledu dirkaških prireditev. Odgovor je morda res malce kruto enostaven: hitri avtomobili, vratolomne hitrosti, vroča dekleta. Toda to ni zgolj prizor iz dirke formule ena, temveč lahko to doživimo tudi v vsakdanjem življenju, vsaj če gre verjeti filmu Taksi.
Policaj Andy (Jimmy Fallon) je res rojen pod nesrečno zvezdo, saj s svojo nerodnostjo kriminalcem ponavadi nehote pomaga pobegniti, namesto da bi jih ujel.
Še posebej nespreten je za volanom avtomobila, kjer zaradi nezbranosti in živčnosti hitro preklopi v napačno prestavo in se tako znajde v kakšnem kiosku s sadjem.
Kljub vsemu pa se želi dokazati pred nadrejeno detektivko, za katero tako ali tako domneva, da se spogleduje z njim in tako ob naslednjem sporočilu o ropu, sklene vzeti stvari v svoje roke.
Za to pa seveda potrebuje prevozno sredstvo in če ni pri roki česa drugega, pride prav tudi taksi, še posebej, če za volanom sedi odrezava Belle (Queen Latifah), ki je postavljala hitrostne rekorde že kot raznašalka paketov na kolesu, v svojem sfriziranem taksiju pa je preprosto neustavljiva.
Skupaj z Andyjem se tako zapodita za pobeglimi bančnimi roparkami, ki pa so ravno dovolj hitre, spretne in zapeljive, da se izmuznejo iz policijskega obroča. Po še enem neuspelem avtomobilskem pregonu, ki se konča s kupom zmečkane pločevine, Andy izgubi policijsko značko, Belle pa zaplenijo prehitri taksi.
Toda dvojica je kljub velikim nasprotjem odločena na lastno pest ujeti predrzne tatice in tako dokazati, kdo je najbolj drzen voznik v mestu ter hkrati povrniti izgubljeni ugled.
S francoskim izvirnikom Taksija se je režiser, scenarist in producent Luc Besson povzpel v sam vrh najbolj gledanih filmov v domovini, po še dveh nadaljevanjih pa je bil očitno čas za napad na Ameriko.
Toda Američanom, ki po "izdajalskem" francoskem nožu v hrbet, kar se tiče Iraka, namesto "french fries" jejo samo še "freedom fries", je pač potrebno ponuditi nekaj bolj "domačega", bolj po principu Hollywooda.
Recept je približno tak: raztresenemu in nerodnemu "bledoličnemu" policaju dodamo jezikavo, zabavno in odrezavo "čokoladno" voznico, noro na hitrosti. Vse skupaj mesimo toliko časa, da se kljub začetnim težavam zmesi spojita v eno, dodamo kup zvite pločevine in dolgonoge ter "poredne" brazilske manekenke, in nato vse skupaj prav hitro zapečemo v mikrovalovki, da se izognemo nezaželenim komplikacijam. In voila, cuisine francaise po principu fast fooda.
Filma tako kljub vsem klišejem in nesmislom, ki ga poganjajo, ne smemo razumeti kot Bessonovo kvalitetno degradacijo, saj je prekanjeni režiser zelo očitno pač zgolj ponudil ameriškemu gledalcu to, kar najraje gleda, kar je na nek način tudi svojevrstna satirična kritika sodobne (množične) kinematografije.
Prvotni namen filma je tako predvsem zabavanje, po eni strani z maksimalno nerodnim in nesamozavestnim Jimmyjem Fallonom, ki ob hitrih vožnjah vpije kot majhna deklica, preko jezikave in vsiljive Queen Latifah, za katero gledalec ne ve, ali naj se ji smeji, ali pa se jo boji, pa vse do dolgonogih brazilskih seksulj z Gisele Bündchen na čelu.
Zakaj take vroče lepotičke raje ropajo banke, namesto da bi se za veliko boljši zaslužek sprehajale po modnih stezah, seveda ni pametno spraševati. Kot tudi ni pomembno, zakaj se morajo po vsakem ropu sleči do spodnjega perila in se kasneje podvreči vročemu policijskemu telesnemu pregled, seveda v paru ženska-ženska.
Film pač cilja na najbolj osnovno zadovoljevanje (oziroma vzburjenje) najbolj osnovnih moških fantazij, preko seksualnega nagona do pumpanja adrenalina po žilah s pomočjo predelanih dirkalnikov in cvrtja gum.
Tisto, kar pa lahko zares zamerimo Bessonu je, da se mu ni dalo spremeniti niti konca filma, ki se zaključi točno tako kot izvirnik, verjetno računajoč, da francoske različice ni videlo ravno veliko Američanov.
Za vse ostale "nesrečneže" pa bo končni preobrat zagotovo eno največjih duhamornih razočaranj, ki dokončno dokaže, da je Taksi nič več kot instant copy/paste (produkt) namenjen zabavanju širokih množic, brez kakršnegakoli globljega namena, ali pa vsaj kančka izvirnosti.
Taksi je pač tipičen pop corn film, ki ga pogledaš, se po možnosti malce nasmejiš, napaseš oči na dolgih nogah manekenk in dobiš malce poguma za dirkanje po slovenskih cestah (do britofa), ko je filma konec pa lahko brez miselnih obveznosti pozabiš na vse videno.
Sicer pa, le zakaj bi morali v vsakem filmu iskati smisel življenja? A po drugi strani, je res vredno polniti možgane s prazno slamo?
*Taksi - Taxi, akcijska komedija (režija: Tim Story, scenarij: Jim Kouf, Robert Ben Garant, Thomas Lennon, Tina Chism, Peter Martin Wortmann, Luc Besson, igrajo: Queen Latifah, Jimmy Fallon, Ann-Margret, Ana Cristina De Oliveira, Gisele Bündchen idr., trajanje: 100 minut, distribucija: Continental film)
Ocena: Made in USA (3/10)
