Pravica je slepa, pravijo! Pa ne slepa na račun nerazločevanja med slabim in dobrim, temveč slepa na zunanje vplive in pristranskosti. A kaj ko je pravica na koncu vedno v rokah ljudi, ki nikoli (če ne drugače vsaj podzavestno) ne morejo biti povsem objektivni. To pa je tudi temelj za film Pobegla porota, zgodbo o temnejši strani sodobnih pravnih procesov, kjer je bolj kot pravica pomembno, kdo pravico zagovarja in kdo o pravici presoja.
Pričenja se odmeven sodni proces proti proizvajalcu orožja, ki ga toži vdova pokojnika, umrlega zaradi strelnega orožja omenjenega proizvajalca. Ker obstaja nevarnost, da bi ugodna razsodba za tožnico, lahko povzročila verižno reakcijo podobnih tožb, se lobij proizvajalcev orožja odloči najeti dragega, toda zelo uspešnega svetovalca za poroto, ki bo njihovemu odvetniku pomagal izbrati porotnike, s katerimi si bodo lahko zagotovili oprostilno obsodbo.
Rankin (Gene Hackman) pripelje svojo ekipo izvedencev, ki o vseh potencialnih porotnikih izbrskajo vsako najmanjšo podrobnost, prvič zato, da izberejo ljudi s pravo (beri: njim naklonjeno) miselnostjo, drugič pa zato, da jih bodo lahko tudi izsiljevali, če bo potrebno.
Na drugi strani sodne dvorane sedi precej bolj praktični in deloma tudi naivni odvetnik Wendall Rohr (Dustin Hoffman), ki verjame v pravičnost ter neoporečnost sistema in kar malce nerad sprejme pomoč svetovalca za porote Greena (Jeremy Piven).
A kaj kmalu ugotovi, da mu bo vsaka pomoč prišla še kako prav, saj je Rankin pripravljen za zmago iti prav do konca. A Rankin in Wendall ne vesta, da ju čaka še cela vrsta presenečenj, saj se v poroto vtihotapil na prvi videz nezainteresirani Nick Easter (John Cusack), ki s svojim dekletom Marlee (Rachel Weisz), načrtuje povsem svojo igro, kjer sta obe strani zgolj figuri na njegovi šahovnici psihološkega pritiska.
Pobegla porota je film, ki še najbolj spominja na kakšno dobro premišljeno in zato tudi zelo zanimivo ter dokaj komplicirano teorijo zarote. Glavni motiv te teorije zarote pa je, da so sodni procesi preveč pomembni, da bi jih prepustili poroti.
In že imamo na strani negativnih velikega manipulanta, ki vnaprej izbere, kdo bo sedel v poroti in ki s pomočjo številnih pomočnikov in moderne tehnologije o porotnikih izbrska vse najbolj temačne podrobnosti s katerimi jih lahko izsiljuje.
Logično v taki teoriji zarote ne smejo manjkati tudi eminence v senci, ki sedijo v temačnih naslonjačih, puhajo dim iz kubanskih cigar in so zavoljo svojih izprijenih interesov pripravljeni podkupiti tudi luciferja osebno.
Na drugi strani je pravični odvetnik, ki optimistično verjame v absolutno dobro in ki očitno sploh nima pojma, česa vsega so zmožni njegovi nasprotniki.
Na sredi obeh polov pa je nekdo, ki povzroča težave. Ki vleče za nos obe strani in ki prav tako z metodami teorije zarote usmerja celotno zgodbo proti negotovemu koncu.
Kaj je torej tisto, kar dela ta film o sodni teoriji zarote tako zanimiv? Nemara prav dejstvo, da se gledalec ne more znebiti občutka, da v tem res tiči nekaj resnice?
Zgodba se namreč suče okrog proizvajalcev orožja in glede na sodobne razmere v Ameriki, si človek tako nedotakljivost orožarskega lobija zares ne more razlagati na drugačen način, kot da ta podjetja po temnih poteh denarno financirajo tako politiko, kot tudi sodni sistem in si s tem zagotavljajo imuniteto.
Če pa temu res ni tako, potem bi se to skoraj zagotovo zgodilo (ali pa se je že) ob kakšnem velikem sodnem procesu, ki bi lahko postal precedens za nadaljnje tožbe.
Skoraj zagotovo v tem primeru celotna stvar res ne bi izgledala tako kot v Pobegli poroti, pa vendar film zadane v bistvo problema, namreč da se vsak sistem da zaobiti in da je lahko porota prav tako (ali pa še bolj) občutljiva na zunanje vplive, kot sodniki.
Odlično je izbrana tudi igralska zasedba, saj si v vlogi odurnega in samozadovoljnega manipulanta ne bi mogel predstavljati koga drugega, kot Gena Hackmana, iz nasprotne strani pravičnika, ki zavoljo skupnega dobrega zapade v skušnjavo negativnih prijemov, mu prav tako odlično parira Dustin Hoffman, omeniti pa velja tudi Johna Cusacka in Rachel Weisz, ki nas vsaj nekje do polovice filma držita v napetosti, potem pa (iz njunega splošnega obnašanja) že postane jasno, na katero stran se bosta nagnila.
Prav ta negotovost, za katero stran se bosta pravzaprav odločila "krta", ki sta infiltrirala poroto, povzroči zelo napet in zanimiv film, ki pa ga delno pokvari zgolj katarzični konec.
Če je namreč glavna ideja filma zastavljena tako, da želi človeka zares opozoriti na vso težo problema (tako kar se tiče orožja, kot tudi dileme o pravičnosti porote), bi se moralo začetno filmsko drezanje pod rebra končati z dokončno brco v zadnjo plat, kjer bi brez olepšav pokazali, da to še zdaleč ni razrešen problem in da bi se prav vsakdo moral osebno angažirati za ustvarjanje boljše prihodnosti.
Film pa na žalost po nekaj začetnih udarcih okrog ušes, gledalca prav nežno poboža po glavi in mu ponudi odrešitev v utvaro, da čeprav je svet gnil, obstaja peščica idealistov, ki bo s svojo neomajno poštenostjo rešila svet, tako da nam v bistvu ni treba storiti kaj dosti.
Tako je vse kar film resnično dokaže zgolj to, da so sodni procesi zares preveč pomembni, da bi jih prepustili poroti in da to velja tako za eno, kot tudi za drugo stran.
*Pobegla porota - Runaway Jury, kriminalna drama (režija: Gary Fleder, scenarij: Brian Koppelman, David Levien, Rick Cleveland, Metthew Chapman, John Grisham, igrajo: John Cusack, Gene Hackman, Dustin Hoffman, Rachel Weisz, Jennifer Beals, Bruce Davison, Bruce McGill idr., trajanje: 127 minut, distribucija: Continental Film)
Ocena: ko teorija zarote postane resničnost (7/10)
