Pred ljubljanskim koncertom Beatsteaks je nekaj več o skupini, njihovem delu in pogledih na svet in glasbo povedal njihov pevec Arnim Teutoburg-Weiss.
Kdaj si začel z Beatsteaks?
Z Beatstekas sem od začetka. Z Petrom in Berndom smo ustanovili skupino 1996. Takrat smo že končali srednjo šolo. V tistem času nisem počel nič pametnega. Tri leta prej sem si kupil prvo kitaro in poskusil igrati nekaj pesmi Nirvane. Kasneje sem srečal Petra, ki me je povabil v svojo klet v Berlinu, kjer so začenjali s skupino. Takrat je nekaj kliknilo med nami in postal sem pevec.
Spremembe v skupini in kako so vplivale na Beatsteaks?
Po prvi plošči 48/49 je naš prvi bobnar zapustil skupino. Že od začetka se je odločil, da bo v skupini ostal dokler, stvar ne postane preveč resna. Ni želel, da bi skupina postala njegova služba. To pa se je počasi začelo dogajati in to so bile naše sanje. Za njim smo na srečo našli Thomasa, ki je močno vplival na skupino, kar se je poznalo tudi pri naslednjih ploščah, ki so zvenel precej drugače.
Iz kakšnega okolja prihajate, kakšne so bile razmere, ko ste začeli?
V devetdesetih je obstajala velika punk rock in hard core scena. Tako underground kot main stream... S skupinami kot so Sick of it all, NOFX. Pa seveda Nirvana. Takrat največja skupina. Kitarska glasba je bila povsod prisotna. Vsi so bili za rock n roll. Tudi skupine, ki pojejo pretežno v nemščini, kot Toten Hosen, ki še vedno igrajo. Ni pa jih bilo veliko. Tudi to je bil eden od razlogov za naš nastanek. Vedno pa smo želeli peti v angleščini. Saj smo poslušali angleško - ameriško glasbo...
Ste kdaj naleteli na pripombe, ker niste igrali v nemščini?
Da, kar pogosto.. S časom smo postajali vedno bolj uspešni in ljudje so nam govorili, da bi bilo boljše, če bi peli v nemščini. Bendi v Nemčiji, ki so megazvezde, imajo namreč besedila večinoma v nemščini. Vendar naš namen nikoli ni bil postati superzvezde. Za nas je uspeh, da se med sabo dobro razumemo in pišemo in snemamo pesmi, ki so nam všeč. Da se naše prijateljstvo izraža skozi glasbo. To je za nas največji uspeh.
Vam je to uspelo?
Od zadnje plošče bend super deluje, med sabo smo zares povezani. Ko se je na plošči Launched pridružil Thomas, je iz benda odšel Ali - basist. Tako da je bila to naslednja težava. Imeli smo že nekaj novega materiala. Potrebovali smo nekoga, ki bi odšel z nami na turnejo. Tako se nam je pridružil Torsten, sicer naš roadie, ki je bil pripravljen poprijeti za bas, čeprav prej ni igral inštrumenta. Svoj prvi koncert je odigral na velikem festivalu pred 20.000 ljudmi. Sicer ni bil preveč nervozen, zato pa smo bili toliko bolj ostali in namesto njega delali napake na odru.
Tukaj ste bili nazadnje pred približno petimi leti.. Kaj se je vmes zgodilo z bendom?
Tukaj smo bili nazadnje leta 1999. Nastopili smo na Deconstruction touru in Vans warp touru. Od takrat imamo glede vsega, kar se tiče skupine, več nadzora, pa tudi odrasli smo kot ljudje. Včasih smo se glede pesmi veliko bolj kregali znotraj skupine. Vsak je imel svoj ego. S časom smo se bolj zbližali. Zdaj smo skoraj kot družina. Navadili smo se sprejeti razlike, ki so med nami in ceniti talente, ki jih ima vsak od nas.
Thorsten je omenil, da izhajaš iz cirkuške družine. Je to res?
Da, to je res. Odraščal sem v cirkusu . Moj oče je bil akrobat na trapezu . On je moj heroj, od njega sem se naučil vse kar znam. Moj oče je vodil skupino. Vadili so čisto vsak dan. Isto počnemo z bendom. Prav tako nikoli nisem imel treme pred publiko, saj sem bil od prvega dne obkrožen z ljudmi, ki so bili nenehno na odru . Cirkus je bil zelo zanimiva izkušnja. Tam sem bil do tretjega razreda sem, nato sem ostal z babico. Kasneje je oče nehal s cirkusom, še vedno pa z mamo nastopata v varieteju.
V skupini ste, ker v temu uživate in skupaj rastete. Kako gledate na to, da postajate vedno večji in punk rock glasbo prenašate iz "undergrounda" na velike množice?
Mislim da je to super in v tem ne vidim nobene težave. Nikoli se namreč nismo čutili kot del ozke scene. Pri Epitaph in na Deconstruction Touru smo se vedno čutili nekoliko drugačne od ostalih. Glasbo smo jemali kot neko svojo osebno religijo. Ko smo postali večji, smo na to gledali kot na neko vrsto možnosti, da to zvrst glasbe približamo večji množici ljudi, da jim odpremo vrata.
Kot npr. Nirvana, bila je prva punk rock skupina, ki sem jo poslušal. Oni so mi odprli vrata v svet glasbe, in nato Ramones? Tako danes naši poslušalci začnejo pri nas in nato naprej odkrivajo druge bende in jih vzljubijo. To je odnos, ki ga je potrebno negovati, saj je zelo krhek.
MTV vas je izbral za najboljši nemški bend 2004, koliko vam to pomeni?
Kar se nam zdi pomembno je, da so izbirali gledalci, naši poslušalci. Da so med vsemi ostalimi velikimi skupinami, ki polnijo stadione, glasovali za nas, ki smo prišli zraven kot novinci. Sicer zame osebno ni tako pomembna nagrada. Veliko več pomeni našemu manegmentu, moji mami. Ona vedno sledi naši poti in me je vedno podpirala in bila ponosna name.
Je res, da na vaš koncert v Ljubljani prihaja avtobus fanov iz Nemčije?
Da. To je res noro. To so zares resni feni. To jemljejo zelo resno. Pridejo na večino naših koncertov, tudi v Anglijo. Sicer se mi zdi super, a me včasih straši, da nas jemljejo tako resno.
Ko ste začeli, ste si predstavljali, da bi se lahko zgodilo kaj takega?
Ne. Vedel sem, da imamo nekaj posebnega . V začetni kombinaciji nismo bili povsem prepričani, nismo vedeli kaj nas čaka. Vedeli smo, da bomo veliko koncertirali. S časom in novo zasedbo, veliko energije, veliko dela in ljubezni smo videli, da je to za nas to. Enostavno je delovalo.
Obiskali bosta vsa velika mesta v tem delu Evrope. S kakšnim namenom ste se odpravili na to turnejo?
To turnejo si želimo in načrtujemo že nekaj let. Vendar pa smo neodvisna skupina, sami si krijemo vse stroške turneje, zato je trajalo toliko časa. V Nemčiji imamo izdane svoje plošče, spremljajo nas mediji. Tam tako tudi največ zaslužimo, nato pa s tem krijemo odprave, kot je ta, v kraje kjer nas še ne poznajo tako dobro. Pravzaprav smo bili v tem času povabljeni na turnejo z Millencolin, a je bil to za nas večji izziv, to smo si zares želeli.
Načrtujete za današnji koncert kaj posebnega?
Na odru se vedno potrudimo 100%.. 120%, ne glede na to kje igramo? Za nas je enako če smo tukaj ali v Berlinu. Nekoliko smo spremenili le play listo, ker nas že nekaj časa ni bilo, tako da bomo igrali vse hite s plošč, ki smo jih drugje spustili, a so še vedno naši najljubši. Razen nekaterih pesmi, ki smo se jih naveličali in jih ne igramo več.
Čez nekaj dni igrate na koncertu za žrtve cunamija v Berlinu. V vas je torej prisotna socialna osveščenost. Kaj vam pomeni igrati tam?
Da, to bo Unicefov koncert. To je ena od stvari za katero nisem mislil, da se bo zgodila. V Berlinu, ki je naše domače mesto, smo namreč lani igrali že 5x in vsak koncert je bil večji. Na zadnjem nas je gledalo 20.000 ljudi. Nameravali smo vzeti daljši premor preden se vrnemo, da se nas ljudje ne zasitijo. Nato pa se je zgodila katastrofa. Razmišljali smo, kako bi sami lahko pomagali, morda prispevali denar? Vendar smo ugotovili, da lahko naredimo veliko več, če igramo na dobrodelnem koncertu.
Ne glede na naš prvotni načrt vemo, da bo vedno prišlo zaradi nas vsaj nekaj 1000 ljudi. Zraven pa naredimo še dobro delo in pomagamo ljudem. Sicer nismo političen bend, vendar če mislimo, da lahko nekaj spremenimo, to naredimo.
Poleti ste igrali na nekaterih večjih festivalih po Evropi. Kaj vam pomeni več, množični nastopi ali koncerti v manjših klubih?
Pravzaprav mi je všeč oboje. Vsaka stvar ti da svojo vrsto energije. Nastop pred množico ali pa bolj pristna atmosfera na manjših koncertih. Važno je, da se vzpostavi tista posebna kemija med nami in publiko. Veseli smo, da lahko preizkusimo oboje. In cenimo pozornost, ki jo dobimo.
Imate kakšne prav posebne spomine s koncertov?
Uh da.. ogromno, lansko leto je bilo za nas res noro. Ogromno smo igrali in ogromno se nam je zgodilo. Eden od takih trenutkov je posnet na koncu videa I Don't Care As Long As You Sing. Takrat smo 2x zapored razprodali dvorano in nastopili na odru, kjer smo v svoji mladosti gledali najljubše glasbenike kot Faith no More, Iggy Pop?
Kaj je čarovnija v vaši skupini?
Upam da je to glasba.. a bi težko rekel, kaj je pravzaprav tisti odločilni element.. in tudi če bi vedel, ne vem če bi povedal. Smo pač štirje fantje, ki mislimo resno! Poskušamo zabavati ljudi in se sami imeti dobro. Postali smo sami svoja sanjska skupina.
Kaj načrtujete v naslednjim mesecih?
Pravzaprav nameravamo izdati DVD. Snemamo dokumentarec o skupini, ki naj bi izšel poleti in pripravljamo nov singel. Poleti še nekaj večjih festivalov, kot Sziget, v krajih na katerih še nismo igrali. Nato pa krajši odmor, saj bo eden od članov dobil otroka. Potem pa seveda nova plošča.
Kako kombinirate svoja zasebna in glasbena življenja?
Na turneji je tvoja družina bend. Doma pa te čakajo punca ali žena in prijatelji. Vem da je včasih težko npr. za mojo punco, ker se stalno vračam in odhajam. A mislim, da naše družine to sprejmejo, nas podpirajo in imajo rade in jemljejo take kot smo. Ko smo na turneji pa je vse skupaj bolj kot zabava. Hodimo pozno spat se imamo dobro. Turneja je kot val po katerem se spustiš, ko končaš ploščo. Najboljši del!
Ali na tej točki že lahko živite od benda ali počnete še kaj drugega.
Pravzaprav sem službo pustil lani, nekako po tretji plošči. Veliko sem delal v baru. Najlažja služba, če potrebuješ denar. Zdaj pa nam gre dobro z bendom. Tako da se lahko bolj koncentriram na glasbo.
Kako dolgo nameravate delati z bendom?
Upam da še naslednjih 10 let? Zdaj imam 30 let, ostali pa so starejših. Upam da bo šlo. Siguren pa sem, da bomo posneli odlično novo ploščo. To vem zagotovo. SmackSmash je bil za nas nov začetek. Cel občutek plošče je bil totalno punk rock. V Nemčiji smo zdaj pri veliki založbi. Ponudili so nam zares veliko stvari, ki si jih lahko privoščijo le velike skupine. Od priznanih producentov do zares dragih studiov in masteringa. Mi pa smo namesto tega posneli ploščo kar v živo z 12 pesmimi, ki so nam zares všeč. Tega na velikih založbah ne počne nihče več. Nismo želeli delati kot ostali s singlom in ostalimi stvarmi, ki so ustaljene. In ljudem je bilo všeč, založba pa se je navadila na naš odnos. Mislim, da smo našli nek, kar so ljudje pogrešali, saj so bili vsi siti nenehno istega dolgočasnega preproduciranega zvoka.
Za konec pa še vaša zgodba z Epitaph?
K njim smo prišli leta 1999. Videli so nas na koncertu v Amsterdamu z Lagwagon. Imeli smo nekaj demo posnetkov za novo ploščo. Nekaj smo jih posneli za njih in izdali ploščo. Z njimi smo kar dobro sodelovali. Za nas je bil to pomemben čas, čeprav nismo popolnoma spadali v to sceno. Včasih smo bili za njih nekoliko preveč rock. A o tem nismo razmišljali, saj smo delali na prvem mestu glasbo in ne punk rocka. Včasih ljudje gledajo preveč ozko. V končni fazi vse založbe gledajo na dobiček. Trenutno sem zadovoljen z našo veliko založbo, saj delamo z nekaj ljudmi, s katerimi se zares dobro razumemo in se zares trudijo za nas, ko pa jih ne bo več, kdo ve.
Žiga Gombač, Domen Repnik
