Mark in bog Bog sta se sprehajala med jablanami. Za njunima hrbtoma je med drevesi smuknila sključena postava z lopato na rami. Jabolka so bila tako lepa, zapeljivo rdeča, da se je Mark, ki že kar nekaj časa ni ničesar pojedel, stegnil, da bi odtrgal njemu najbljižjega.
"To je naredil tudi tisti Adam, ki sem ga povabil sem na obisk, da bi videl ali so se zarodki v redu razvili. Pa lepo sem mu rekel, da ne sme! Dobil je tri okrog ušes in poslal sem ga lepo domov. No, sicer si pa verjetno že slišal to zgodbo. Mohamed mi je povedal, da jo je Adam sicer malo predelal in zvalil krivdo na kačo in Evo, ki je pa tako ali tako ostala na Zemlji in je sploh ni bilo sem."
"Pardon, sploh nisem pomislil. A so strupena?"
"Ne, sploh ne, samo princip je princip. Tisto je bila moja prva uspešna letina, pa sem hotel iz njih kis in šnops delat."
Tokrat malo dlje v ozadju, se je majala postava z nekim čudnim paketom pod roko.
"Dobro, pa če ste vi ustvarili samo Zemljo, kdo je pa potem vesolje?"
"Se mi tud' sanja ne."
"Kako, pa saj si bog. Ali ni tako, da bogovi veste in zmorete vse?" se je čudil Mark.
"Ah ja, sin moj. Če bi zmogel vse, bi ti in tvoji kompanjoni že bili na Zemlji."
"Najbrž res," se je Mark začudil svoji lastni neinteligenci in se počohljal za ušesom. Bog oče si je ogledoval in strokovno ocenjeval pridelek. Sedaj že zelo daleč za njima je med drevesi hodila postava in za seboj vlekla nekakšen kabel.
"Kaj je bistvo življenja?"
"O, si pa kar direktno usekal. Sem opazil, da se vi Zemljani večino življenja ukvarjate s tem. To bo spet v povezavi s popusti. Torej, vi, kot že veš, uporabljate le zelo majhen del možganov v vsakdanjem življenju, ostali del pa se očitno nekontrolirano ukvarja s tem vprašanjem. In to tako preveč, da ga prav zato ne dojamete. Preveč preprosto je, da bi bili pripravljeni verjeti vanj."
"Ja, no in kaj je to?"
"A, tega ti pa ne bom povedal. Potem boš izgubil voljo do življenja. Ogromen del tvojih možganov bo tako ostal brez dela in se začel ukvarjati z vsakovrstnimi neumnostmi, saj ga tako ali tako nisi sposoben upravljati."
"Pa, a ne bi vseeno?"
"Nikakor. Pridi, greva nazaj."
Atrix je stal sredi templja, ali karkoli naj bi zadeva že bila in dvomil. Kar v bistvu ni nič presenetljivega ali omembe vrednega. Usedel se je na rob odra in zrl skozi veličastna okna. Mimo okna se je prizibala postava z lopato na rami. Atrixa to ni kaj prida zmotilo v razmišljanju, saj je močno dvomil, da postava dejansko obstaja. Lopata že morda, postava pa po vsej verjetnosti ne. Mimo okna so začeli leteti kupi zemlje, kar Atrixa še vedno ni preveč motilo. Opazoval je nadnaravno svetlobo, ki se je v čudovitem snopu zlivala na tla in počasi drsela proti vzhodu. Če je za trenutek pozabil nanjo in se globoko zamislil, je lahko, ko se je ponovno ozrl proti svetlemu polju na tleh, opazil, da se je premaknila. Mimo okna se je zopet primajala ista postava, tokrat z nekim čudnim paketom. Včasih je že obsijala kak vzorec na tleh, katerega se je prej komaj dotikala. Mali prašni delci so poplesavali v čisto majhnih, drugače povsem nevidnih in nezaznavnih vrtincih zraka. Atrix je razmišljal o čudnih dogodkih, ki se mu dogajajo zadnje čase. Ponovno se je mimo okna primajala postava, sedaj je za sabo vlekla nekakšen kabel. In seveda dvomil.
Lucifer je bil obupan. Do vrha glave je imel ožemanja pomaranč, poleg tega pa ga je glava še bolela. Na Zemlji naj bi se ga vsi bali, vsaj tako je rekel Mohamed, tu pa mu je ena mala punčara že dvakrat zabrisala kozarec v glavo, češ da je sok preredek.
Tlink! Je zaslišal za seboj zvok Majinega zippo vžigalnika in globok vdih, ko je potegnila prvi dim iz svojih Camel brez filtra. Cigaret Marlboro ji je že davno zmanjkalo in te so ji bile zlata rezerva.
Težak siv dim se je začel počasi, v vrtincih, dvigovati proti stropu.
"A bi ti malo manj pogosto kadila! Od tega dima mi je že slabo," se je pritožil ubogi vrag. Trudil se je, da bi zvenel jezno in avtoritativno, vendar pri tem ni bil preveč uspešen. Mimo okna za njunim hrbtom, se je primajala postava z lopato na rami.
"Si mi že ožel sok, stric Lucifer?" je priliznjeno vprašal razvajeni glasek za njegovim hrbtom. Mimo okna so leteli sprijeti kosi zemlje in trave, vendar so ostali neopaženi, saj sta oba gledala v napačno smer.
"Tukaj ga imaš. In če mi ga boš že spet zabrisala v glavo, mi vsaj prej povej, da se lahko pravočasno umaknem."
Tina je naredila požirek in se prijazno nasmehnila: "No vidiš, saj znaš. Očitno sta bila tista dva kozarca, ki si ju dobil v glavo, prav koristna."
Če bi sedaj pogledala skozi okno, bi videla čudno postavo s še bolj čudnim paketom. Vendar nista. Maja je pograbila Luciferja za roko in ga začela vleči proti sosednji sobi, da bi se skupaj igrala twister. Lucifer ji je sledil z obupanim izrazom na obrazu. V trenutku, ko sta zaprla vrata za seboj, se je mimo okna primajala nam in njim še vedno neznana postava in za seboj vlekla nekakšen kabel. Luciferja je krutih muk rešila Tina, ki je ravno prikorakala skozi vhodna vrata in se ponudila, da bi se ona igrala namesto njega.
Osmo po(d)glavje
Azinmag in Unix sta sedela vsak na svojem koncu kapsule. Če se človek zaveda dejstva, da ima notranjost kapsule po daljši osi kake štiri metre, to niti ni tako zelo narazen, kot se sliši. Opremljene so s štirimi sedeži, ki imajo vpetih malo morje varnostnih pasov, namenjenih različnim oblikam teles prebivalcev galaksije. Ob robu je spravljena celo prozorna opna, ki preprečuje, da bi formalhautski žele ob trku padel s sedeža. Med galaktičnimi popotniki je zelo malo pripadnikov te razumske vrste, saj zaradi nenavadnega telesa v prostorih drugih civilizacij nanje prežijo mnogotere nevarnosti. Predstavljajte si na primer, da neki potnik v galaktični križarki prijatelju vrže pisalo in po naključju zgreši. Če je sosed tega prijatelja po še bolj čudnem, vendar zato toliko bolj verjetnem, naključju ravno formalhautski žele, se zna zgoditi, da tega pisala nikoli več ne bo nihče uporabljal, saj bo za večno zgubljen, vendar dobro viden, v telesu ubogega želatinca. Zanj bi to bila velika tragedija, saj to pri njih velja za veliko sramoto. Skratka spričo redkosti teh bitij, je čudno, da so se prebivalci spomnili tudi na njihovo varnost.
Obema je bilo zelo dolgčas. Glede na to, da naj bi bili potniki v teh kapsulah le zelo kratek čas, le te nimajo nikakršnega sistema za kratkočasenje. Le avtomat vsake pol ure razloži navodila, ki naj bi se jih potniki držali med pristankom, saj 'drugače naša korporacija ne prevzema nikakršne odgovornosti za poškodbe, ki bi jih potniki utegnili utrpeti med pristankom'. Med njunim sedaj že dvodnevnim letom, jima je zadeva uničila že enormno količino živcev in Unix je uporabila že vse mogoče metode, od priliznjenega prepričevanja, do bolj nasilnih ukrepov, kot je na primer brcanje in udrihanje po nesrečnem ekranu. Avtomat je vedno odgovarjal z istim: "Prosimo, da vas ne zajame panika, poskrbite za vse varnostne ukrepe, ki so vam bili razloženi pred nekaj trenutki, saj drugače naša korporacija ne prevzame nikakršne odgovornosti za poškodbe, ki bi jih potniki utegnili utrpeti med pristankom."
"Utihni idiot, imbecil, ti kup žic in plastike!" je kričala Unix in besno udrihala po ekranu.
"Prosimo da vas ne zajame panika, poskrbite za vse varnostne ukrepe, ki so vam bili razloženi pred nekaj trenutki, saj drugače naša korporacija ne prevzame nikakršne odgovornosti za poškodbe, ki bi jih potniki utegnili utrpeti med pristankom," je ponovil avtomat.
Unix se je izčrpana in obupana sesedla na stol. Globoko je zavzdihnila in se ozrla proti Azinmagu, ki je sedel v svojem stolu, si z roko podpiral brado in nemo opazoval njeno početje. Drugi dve roki je imel v žepih, s četrto pa je bobnal po naslonjalu.
"Azinmag, kaj bova sedaj?" je vprašala z žalostnim glasom.
"Prosimo vas, da ne vstajate z varnostnih sedežev, naj vam ."
"Utihni!" se je zadrla Unix in zabrisala čevelj v ekran. Azinmag je skomignil z rameni.
"Koliko časa bova še ujeta tu notri?"
"Nemogoče je vedeti. Lahko, da se bova že čez nekaj trenutkov zaletela v kakšen planet, lahko pa tudi, da tudi, da bova takole letela še nekaj milijonov spokov. Oziroma bo letelo tisto, kar bo ostalo od naju dveh," je dodal po krajšem premisleku. Malce se je stegnil in pogledal skozi okno. "V bistvu tisto, o čez nekaj trenutkov, odpade." Pritisnil je tipko in pojedel še en sendvič, ki mu ga je ponudil avtomat.