"Daj no, ne moreš se ves čas obnašati, kot da te vse skupaj nič ne gane in hladno prežvekovati teh sendvičev!" se je pritožila Unix.
"Lahko pa, kot ti, udriham po ekranu in brcam stole, kar bi mi močno olajšalo to neprostovoljno potovanjce. Vzemi sendvič, prav dobri so. Boš videla, da ti bo lažje."
"Nemogoč si! Sicer pa, kako se pri toliko glavah odločiš, v katera usta boš vtaknil ta prekleti sendvič?"
"To pa ja ni problem. Zelo je odvisno od tega, kakšen okus naj bi imelo tisto, kar bi rad vtaknil v usta. Leva glava je dobesedno obsedena s sladkorjem, desna ima raje malo bolj slane zadeve, srednji pa prija grenko. In tale sendvič ..." vse tri glave so uprle svoje poglede v omenjeni sendvič (prizor je, če odmislimo dve glavi in dve roki, močno spominjal na Hamleta), rahlo je cmoknil z jezikom: "... prija vsem trem!"
Tako je sendvič storil, oziroma je imel storjen, svoj bridki konec. Ker se po jedi najbolj prileže kakšen cigaretič ali dva, je Azinmag segel v žep in si prižgal mega turbo top ultra lahko cigareto Arkturske cigaretne korporacije, ki izboljšuje prebavo in preprečuje pljučna obolenja, poleg tega pa še pospešuje rast zob pri dojenčkih. Ponudil jih je še Unix.
"Ne hvala, imam že dovolj zob," je odvrnila, saj ni bila razpoložena za kakršnekoli užitkotvorne dejavnosti.
Azinmag je odprl oči in se ozrl okrog sebe. V trenutku, ko je uperil svoj pogled proti Unix, je tudi ona odprla oči. Očitno nobenemu od niju ni bilo jasno, koliko časa sta spala. Pomel si je oči in vklopil v zrklo ene od glav vgrajeni projektor, ki proicira vse bistvene podatke na mrežnico. Poleg pulza, krvnega pritiska, nivoja holesterola in izčrpanosti, zunanje in telesne temperature ter frekvenc desetih televizijskih kanalov z najmočnejšim signalom, sta se prikazala tudi ura in datum.
"Vau, spala sva skoraj en cel dan," je začudeno spregovoril. Unix je nekajkrat pomežiknila in vklopila še svoj projektor.
"To bo zaradi šibke svetlobe. Navajena sva na periodično spreminjanje jakosti luči na Gajbi Radosti, pa nama je ta stalni polmrak očitno zmedel bioritem," je izjavila z vmesnim zehanjem. Med tem, ko si je Azinmag prižigal svoj jutranji čik, se je malo ozrla okoli sebe. Pogled se ji je ustavil na ekranu, po katerem je prejšnji dan tako divje udrihala.
"Saj res, kako nama je uspelo spati, glede na to, da se ta idiot oglaša vsake četrt hrka?"
Glede hrka se bralec lahko informira v enem bolj zgodnjih delov. Za pomoč naj vam osvežim spomin, da je hrk definiran z 840959423612 zamahi repa štirinogega udava s Sirija IV.
"Heh, razumsko bitje se vsega navadi," je zdolgočaseno pripomnil Azinmag. Pritisnil je na gumb poleg naslonjala za roko in na zaslonu se je prikazala slika, ki jo je pošiljala kamera na prednjem koncu kapsule. Več ali manj črnina na redko posejana z raznobarvnimi šibkimi točkami, na sredini je bil majhen rdeč obroček, ki je nakazoval smer leta. In glej ga zlomka, v obročku je svetilo šibko sonce. Vesel vzklik, katerega ponosni avtor je bil Azinmag, je pritegnil tudi Unix, tako da ja prišla pogledat, kaj na zaslonu ga je tako razveselilo. Vendar je njuno začetno veselje takoj skalilo dejstvo, da je glede na to, da nimata nikakršne kontrole nad svojim plovilom, verjetnost da bosta zgrešila potencialne planete, ki bi lahko krožili okrog tega sonca, precej velika. Še bolj neprijetna je bila misel, da je verjetnost, da bosta zadela te uboge planetiče celo malo manjša kot verjetnost, da bosta zadela njihovo sonce. Dejstvo, da se kaj lahko zgodi, da se bo telo živo skuhalo v majhni kovinski kapsuli, ki se bo vztrajno približevala razžarjeni zvezdni površini, ne navduši nobenega človeškega ali katerega koli drugega galaktičnega uma.
Z nekaj pritiski na sosednji gumb so se začele kazati različne podrobnosti. Izkazalo se je, da ima zvezda le en planetič, ki kroži v kar primerni razdalji in je zato celo možno, da je naseljen. Žal sta bila še predaleč, da bi lahko videla njegovo površino. Zaenkrat tudi še nista mogla ugotoviti, kje bo končala njuna kapsula, zato sta bila naslednja dva dneva psihično izredno naporna. Unix je dosti močneje udrihala po nesrečnem in nič krivem ekranu, kadarkoli je začel razlagati navodila za pristanek, Azinmag je vzdignil povprečje dnevno pojedenih sendvičev in pokajenih cigaret in celo dvakrat sta si skočila v lase.
Po teh dveh sila neprijetnih dneh, sta na površini planeta razločila že dovolj podrobnosti, da sta lahko videla neurejeno raztresena naselja. Povsem jasno je tudi postalo, da bosta padla nanj in ne na sonce. Tisti dan sta si priredila malo zabavico s sendviči in energetskimi napitki v čast temu nadvse prijetnemu odkritju.
Naslednji dan sta lahko že razločila posamezna bitja, ki so se sprehajala po površini in njihova zelo raznolika prebivališča. Seveda sta bila še vedno predaleč, da bi lahko razpoznala, za katero razumsko vrsto gre, poleg tega pa sta vse gledala iz tlorisa in je bilo zato razpoznavanje še toliko težje. Še posebej pa ju je čudil nek prebivalec, ki je cel dan divje kopal na različnih koncih planeta in nato v izkopane luknje zakopaval neke čudne zavoje.