Večina 'zaposlenih' pri ŽVPL nas je ljubiteljev Adamsovega Štoparskega vodnika po galaksiji. Sam sem neke vrste zasvojenec in na mojo veliko žalost je avtor prenehal pisati romane in se preusmeril v multimedijalne vode. Ko sem že drugič prebral vseh pet knjig, ki spadajo k trilogiji Štoparski vodnik po galaksiji, sem ugotovil, da mi je 'droge' očitno zmanjkalo in, da bom moral zanjo poskrbeti sam.
V kratkem bo izšel prevod knjige Terrya Jonesa z naslovom Douglas Adams's Starship Titanic, ki je napisana po istoimenski računalniški igrici. Avtorja je izbral Adams sam, zato je knjiga nedvomno dobra, vendar bom tudi to kmalu prebral in problema nima smisla prelagati.
Kar nameravam napisati, ni nadaljevanje veleslavnega in prav tako veleuspešnega ŠVPG, prej bi rekel paralelna zgodba v drugačnem okolju, mislim pa, da bo povsem očitno, od kod je navdih. Tudi približno ne pričakujem, da bo primerljivo s ŠVPG ali celo (Bob ne daj) boljše, vendar če ni heroina, je tudi metadon dober. Zadevo pišem predvsem zaradi sebe in ne mislim nikogar siliti naj jo bere, zato negativne kritike prihranite zase (še posebej zmerjanje), razen če niso mišljene kot nasveti (emajlirajte na martin.vodopivec@zvpl.com). Mirno mi lahko rečete plagiator, pa saj je slikar tudi, ko nariše človeka ali drevo - Stvarnikovi avtorski deli.
Uvod bo verjetno precej dolg, njegov namen pa je, bralca vsaj približno seznaniti z okoljem, v katerem se zgodba dogaja.
Kako dolg bo tekst, se mi niti ne sanja, saj je mišljen kot zgodba v nadaljevanjih za ŽVPL in se bo sproti razvijala, kot se bo pač razvijala. Če bo vam všeč, bo meni tudi!
Mislim, da redko kateri pisatelj najprej napiše predgovor in šele nato ostalo, vendar nisem pisatelj, zato mi je to dovoljeno. Ker naj bi zadeva izhajala sproti, pa je to celo nujno.
UVOD
Opomba: Vse podobnosti med planetom Zemlja, njegovimi prebivalci (Zemljani) in galaksijo imenovano Mlečna cesta so povsem očitne, zato ni potrebno razpravljati ali so le plod naključja.
Kot ste mnogokrat slišali že v šoli in tudi drugod, je Zemlja povsem povprečen planetič, ki kroži okoli povsem povprečnega Sonca, v povsem povprečnem delu galaksije. Kot večina prepričanj, ki jih imajo ljudje, predvsem pa tistih, ki jih učijo v šoli, je tudi to napačno. Namreč, dotični planetič v neki stvari le odstopa od povprečja, kajti je podpovprečno tehnološko razvit, da ne govorim o tem, da poseduje telepatske sposobnosti le kaka stotinka promila prebivalstva. Med tem, ko se vodstvo galaksije ukvarja s tem, kako ustaviti spopade v tretjem galaktičnem kraku, se na Zemlji ukvarjajo predvsem z zelo banalnim problemom: namreč prenažrta in predebela tretjina prebivalstva razmišlja, kako naj nahrani podhranjeni dve tretjini prebivalstva in ob tem mastno zasluži. Rezultati njihovih modrovanj so po navadi jezovi v revnejših delih planeta, za katere podhranjenci odštejejo lepe denarce in tako postanejo še bolj podhranjeni. Ostali del svojega časa predebeli del prebivalstva porabi za plačevanje računov za elektriko, toplo vodo in plin ter parkirnih listkov.
Te težave so bile značilne za celotno galaksijo v poporodnem obdobju, ki pa je tako daleč, da se zapiske o njih in o tem, kako se jih rešiti, dobi le v prvi stolpnici oddelka za najbolj preteklo zgodovino in to v tristo dvainpetdeset tisoč osemsto trinajsti kleti, vrsta A4575231, omara DWU34877?2. Stolpnica stoji na šestnajstem planetu, ki kroži okrog Prokiona in nanjo že dve in pol milijardi let ni stopila kakršna koli noga, panožica ali ganglij. Po vsej verjetnosti bodo morali rešitve za svoje probleme Zemljani najti sami. Ena od zemeljskih težav pa je vendar ostala nerešena kljub bliskovitemu in nadvse produktivnemu razvoju galaksije. Namreč problem s parkirnimi listki. Ta obstaja že od samega začetka in bo verjetno obstajala, dokler bo obstajala birokracija in po večini modernejših fizikalnih teorij se izkaže, da se plačevanja parkirnih listkov ne bomo znebili do konca vesolja samega.
Če bi se ljudje malo nehali ukvarjati z že rešenimi problemi in si malo ogledali, kaj se dogaja okoli njih, bi presenečeno ugotovili, da ostala razumska bitja živijo dosti bolj sproščeno in uživaško življenje in, da so edina resnična nadloga, s katero so se prisiljena ubadati, parkirni listki. Velika večina tehničnih problemov je namreč rešenih, proizvodnja je, zaradi osupljivega razvoja biotehnologije in genetskega inženiringa, avtomatizirana, vse psihiatre so že davno pobili, kaj je to odvetnik, pa vedo le specialni oddelki galaktične policije, ki so specializirani za boj s posameznimi hordami le-teh.
Biotehnologija in genetski inženiring, sta drastično spremenila razvoj galaksije in povzročila, da je mnogo rudarjev, železarjev, kleparjev in kovino strugarjev ostalo brez dela in se lahko mirno odšlo sončit na plaže najbolj luksuznih planetov. Naj vam na primeru vesoljske ladje pojasnim, čemu je temu tako.
Gradnja vesoljskih ladij in izumljanje novih pogonov je v starih časih okupirala velik del prebivalstva galaksije, drugi del pa je bil sestavljen iz birokratov in policije ter vojakov, ki so se večino časa trudili uničiti tisto, kar izdeluje prvi del prebivalstva, mimogrede pa so napisali še kak parkirni listek. Ker je prvemu delu vse skupaj začelo malo presedati, so začeli razmišljati, kaj bi se dalo storiti, da bi se bojne ladje popravljale same. Tu nastopita biotehnologija in genetski inženiring. Kot je znano ima deževnik veliko sposobnost obnavljanja izgubljenih (beri odtrganih, pohojenih) delov telesa in v galaksiji procentualno prevladujejo bitja s takimi sposobnostmi. Z bliskovitim razvojem zgoraj omenjenih znanosti, je postalo izdelovanje organskih vesoljskih ladij mogoče in tako so kmalu izpodrinile stare neorganske. Tako pa ni odpadlo samo popravljanje ladij, ampak tudi njihova gradnja. Primeren DNK ste preprosto vbrizgali v oplojene celice Arkturskega mega-ultra-turbo-gigantskega kiklopodusa in počakali, da se po nekaj mesecih izvali vaša nova vesoljska ladja. Arkturskega mega-ultra-turbo-gigantskega kiklopodusa so po dolgih testiranjih izbrali zato, ker imajo njegova jajca premer okrog petdeset kilometrov, kar povsem zadostuje za ladje vseh velikosti. Seveda mora ladja imeti dovolj velike možgane, da je sposobna razumeti vsa navodila in jih tudi uresničevati, hkrati pa morajo bit dovolj majhni, da se ne pritožuje ali postane svojeglava. Sprva je bilo zaradi tega mnogo problemov, saj so spolno dozorevajoče (pubertetniške) ladje večkrat podivjale ob pogledu na ladje drugega spola in tako se je začel divji lov po celi galaksiji. Večine teh ladij niso nikoli našli in obstajajo domneve, da sedaj srečno živijo v neke vrste komuni v sončnem sistemu na obrobju galaksije. Galaktični sociologi in psihologi so to razglasili za totalno neumnost in zagotovili, da sedaj poplesujejo okrog galaksije v stilu, na Zemlji znanem kot balkansko kolo. K sreči jih že dolgo časa nihče več ne jemlje resno. Problem so rešili tako, da so sedaj vse ladje istega spola.