.. / / / 25.05.1998

Vse je to jazz ali zakaj umira rock'n'roll?

Ali je res? Da je stvar prišla do konca, da je to tisto, da iz rokenrola nič več ne bo? Vprašanje mi je pred oči postavil znanec, s katerim sem zadnjič sedel na kavi. ?Kaj pa, če je to to? Če je t?ko k z jazzom, sej veš, pred vojno full popularen, cela Amerika in pol Evrope je žuralo na jazz. Pol pa zmeri manj, zdej pa jazz poslušajo sam? še džezerčki.? Upps, pa se res nekaj takega dogaja z rockom. Pedeseta, šestdeseta so bila desetletja rocka, oz. rokenrola, kakor vam je ljubše ... Potem pa je prišlo še vse drugo, disco, pop, funky, ...zdaj pa ni več n'č.

Oziroma vse in še več. Glasbena industrija stremi le še k prodaji, prodaji, prodaji. Cedeji, majice, parfumi, knjige, video kasete, rute, nogavice, čevlji. Frend je rekel še: ?Včasih je rokenrol še lahko kej povedal, zdej pa...? Zdej pa Spice girls tulijo na vsaki reklami za Pepsi: Generation next? Jep, naslednja generacija. Bejbe s silikonskimi joški se bodo premikale čez teve ekrane, videospoti bodo šopali dneve in noči, James Cameron se bo vrgel v snemanje videospotov, saj bo slej ko prej ugotovil, da so bolj donosni od vsake potopljene ladje.

Ja. Res je. Taka so glasbena pota. Pa vprašajte Jimmija Pagea, če si je trideset let nazaj mislil, da bo tako kot je. Včasih je bil on kralj, heroj mladih, on in peščica drugih; Clapton, Santana, Alvin Lee, Pete Townshend, in seveda bog vseh bogov Jimi Hendrix. Kje imamo zdej kakšnega kitarskega heroja. Ni ga. Pozabljeni. Nič več. Zdej so di džeji heroji, premetavajo tiste plate gor in dol. Tehnika je nadomestila delo rok, glasba ne prihaja več izpod človških rok, ampak jo proizvaja stroj, mašina, robot. Ni več srca, nič, umetno, sintetično. Nič. Zato, obudimo heroje! Alvin Lee (nekoč imenovan najhitrejša kitara zahodne obale) prihaja na Otočec. Gremo. Iz Woodstocka na Otočec. Yeah! Sex, drugs & rock'n'roll.

Sex? Hja, tega imaš povsod dosti. Prižgeš MTV, vidiš napol gola telesa brhkih bejbik, gledaš. Zvečer greš ven, vidiš štirinajstletnice oblečene v dve krpici, eno nad pasom, drugo pa pod pasom. Pa n?č drucga. Potem se pa sprašujejo, od kje zavraga toliko pedofilije in ostalih seksualnih ekscesov! Muzika, reklame, prodaja, internet. Zaviješ na rejv, in kaj vidiš? Kopico prešvicanih, skoraj slečenih teles, prepletajočih v snopu laserjev in štumpc štumpc godbe. Idealno lovišče za kašnega psihota, ki mlado žrtev zvleče kamorkoli in naredi z njo karkoli? Jebi ga, rejv je pač kul te dni, tud? za psihote.

Seveda so tudi droge pripomogle k popularizaciji novih glasbenih smeri. Tehno, rave in vse kar je iz tega mutiralo, vse bazira na hitrih, skoraj vedno prehitrih ritmih (tupc, tupc, tupc,?), ki že same po sebi povečajo utrip srca in nas razdivjajo? Kot je rekel nek slavni ljubljanski kitarist: ?Ja, kurc, jest pa nikol ne bom tripnu na to muzko??. Čez par dni pa je začudeno pripovedoval: ?? smo bli tm pa tm, pa je bil tist rejv, pa mi je noga kar poskak?vt začela. Fuck, sem reku in spizdu ven?. Temu prištej še kakšen XTC, laser show, space zvoke, pa si tam kjer jer rock mrtev? Ni ga, fertik maša. Amen.

Še vedno ne verjamete? Saj jaz tudi ne. Nočem. Ampak zgleda, da sem jaz (in upam da tudi vi) eden tistih džezerčkov, oziroma zdaj imenovanih rokerčkov, ki verjamejo, da je rokenrol še vedno živi. Ja, hočemo ga živega. Ne sme umret? a bojim se, da zmeraj bolj izumira! Če bi bil še živ, tako kot je bil še pred desetimi leti, Keith Richards sigurno ne bi padel z lestve v svoji knjižnici (prosim vas!!!), ampak bi si rebro zlomil po kakšni prekrokani noči z pivskim bratcem Ronnijem Woodom, seveda bi prej maltretirala vsaj tretjino hotelskega personala, vrgla čez okno vsaj pet televizorjev, Keith pa bi se poškodoval, ko bi ga Ronnie ?pomotoma? porinil po stopnicah zaradi prepira, kdo bo šel prvi v sobo, kamor bi ju vabile tri brhke deklice. Le par kameleonov je še ostalo, ki nas razveseljujo iz leta v leto. In upajmo, da se ne bodo naveličal?. Res so redki bendi (pri nas in po svetu), ki nosijo rokersko izročilo, zdej je vse skupaj en fussion vsega; malo od tukaj, malo od tam, pa je?

Hja, dejmo rockat, dejmo rolat, dejmo rokenrolat! Kje so cajti, ko je vsak mulc hotel it? v Ameriko, jo prekrižart z avtom, motorjem, peš, biciklom ali na štop. Zgodovina. Kje so hipiji, ki opozarjajo na grozote in togote tega sveta. Zgodovina. Kje je John Lennon? Mrtev. Ubit v parku sredi New yorka. 18 let nazaj. Hja, kaj pa dela sinček. Oziroma obadva. Prejšnji ponedeljek (ob izidu prvega ŽVPL-a) sta oba izdala svojo ploščo. Sean, po prodaji uspešnejši, je zadnjič za MTV izjavil, da noče ostajat na ravni Beatlov, oziroma Johna ozirmoa česarkoli. Seveda ne, sam fant nej še vedno pazi na dediščino rokenrola. In tle je spet paradoks. Ali postajam konzervativen? Hja, mogoče res. U bisvu čist res. Zapit, sentimentalen roker. Povožen od časa, od nove muzike in od tega da ni zmeraj sonce in leto?69.

Life?s a bitch, and then you die. Not true! Life?s a bitch, and then you get cancer, you pass all that chemotherapy shit, your hair begins to fall off, and one day you go on a walk out of the hospital, cross the street, get hit by a bus, and then, maybe you die! (Hvala, Slaven!)

Rokenrol bo vedno živ. Če ne drugače, bo za vedno ostalo nebroj plošč, ostali bodo filmi, predvsem pa spomini. In ostali bodo (bomo) sentimentalni rokerji z kolekcijo AC-DC, Rollingov, Zeppelinov, Stevie Ray Vaughana in ostalih. Sej veste, spisek je neskončen. Ampak, tako kot so izumrli dinozavri, bo izumrl tudi rokenrol. Vendar je tukaj razlika. Izumrl, ne pa umrl! Vedno bo živel v nas, v naših spominih, v glasbi, v rokenrolu.

Na koncu lahko rečem samo še "It's only rock'n'roll, but I like it."

Davorin Pavlica - avatar

Davorin Pavlica

Bivši urednik ŽVPL, ki je od 18.05.1998 na ŽVPL-u skupaj objavil 834 člankov.

Roker na grobu - thumbnail

Roker na grobu

Foto: Davorin Pavlica