v rubriki dogodki:
.. / / / 21.11.2000

Cheikh Lô prihaja v Ljubljano

Cheikh Lô je bil leta 1955 rojen senegalskim staršem v majhnem mestu Bobo Dioulasso v Burkini Faso, nedaleč od meje z Malijem, kjer je odrasel govoreč bambarščino, wolofščino in francoščino. Njegov oče je bil izdelovalec srebrne posode iz dolge linije mohamedanskih menihov. Od rosnih let se je Cheikh Lô zanimal le za glasbo in je uhajal iz šole, da se je lahko učil igrati bobne ter kitaro na sposojenih glasbilih. Prvo kitaro je dobil leta 1985.

V najstniških letih je poslušal vse vrste glasbe, še posebej zairsko rumbo, katere korenine segajo v kubanski son. Kubanska glasba je bila v petdesetih zelo priljubljena v zahodni Afriki. Ko je njegov starejši brat plesal na El Pancho Bravo/i>, je Cheik, ne da bi razumel besedico, z ustnicami izgovarjal špansko besedilo.

Pri enaindvajsetih je začel igrati tolkala pri orkestru Volta Jazz v Bobu Dioulassu. Igrali so vse zvrsti ter preigravali druge afriške melodije, kot npr. uspešnico Ernesta Djedjea iz leta 1970. Tega leta se je Cheikh Lô preselil v Dakar. Začel je igrati bobne za priznanega in trendovskega pevca Ouzo, leta 1984 se je pridružil hišnemu ansamblu hotela Savana, bobnal in prepeval je mednarodni repertoar.

Srečanje z Youssouom N'Dourjem
Leta 1985 se je preselil v Francijo, kjer je na pariško sceno vstopil kot studijski glasbenik. Cheikh Lô se spominja: "Studio-spanje-studio dve leti. Ljubim zairsko in kameronsko glasbo, v tem obdobju sem je veliko vsrkal. Morda boste v mojem petju odkrili nekaj Pape Wembe." Po vrnitvi v Senegal je skušal dobiti nekdanjo službo v Savani, vendar je ugotovil, da s svojimi "dreadlock" (sedaj zelo dolgimi) kodri ni več tako dobrodošel, zato je začel iskati producenta svoje glasbe. Z Youssouom N'Dourjem se je prvič srečal leta 1989, ko je bil studijski glasbenik, pel je v spremljevalnem zboru in igral na bobne pri albumu, ki ga je za Youssouja produciral N'diaga M'baye (tradicionalni wolofski griot pevec, član kaste, ki je odgovorna za ustno sporočilo plemenske zgodovine).

"Kadarkoli je pel spremljavo, me je njegov glas prevzel," razlaga N'Dour. "Spoznal pa sem ga šele pri albumu Doxandeme, slišal sem njegov glas in rekel: "Joj, enkratno." V njem sem našel potovanje skozi Burkino, Nigerijo, Mali."

Cheikova glasbena dela
Cheikova prva kaseta Doxandeme (Imigranti) je izšla leta 1990; na njej je pel o Senegalcu na tujem: "Težko je bilo in moral sem trdno verjeti v svojo religijo. Doxandeme sem posnel v domačem kraju za malo založbo. Kaseta se je dobro prodajala in me proslavila, vendar mislim, da ni bila tako profesionalna." Decembra istega leta je prejel nagrado za novega nadarjenega v Dakarju. Naslednje leto je začel pisati skladbe za album Ne La Thiass. Iskal je najboljše razmere za snemanje teh skladb. Šele štiri leta pozneje je dal posnetek N'Dourju. Ta se je takoj zavzel za produciranje; držal je besedo in avgusta 1995 sta se dela lotila v Youssoujevem studiju Xippi v Dakarju.

Na albumu Ne La Thiass so se Cheiku pridružili N'Dour (pri Guiss Guiss in Set) ter glasbeniki iz Super Etoile de Dakar; Oumar Sow (kitarist in aranžer), Babacor Faye (tolkala) ter Assane Thiam (boben).

Ne La Thiass je izšel pri N'Dourjevi založbi Jololi in takoj uspel. Skladbo Set (prošnjo, da se očistijo ceste med stavko komunalcev v Dakarju) so po deželi predvajali po zvočnikih med kampanjo ministrstva za zdravstvo.

Ne La Thiass je doživel svetovno premiero pri založbi World Circuit Records novembra 1996 ob Cheikovem nastopu v Jololi Revue v organizaciji N'Dourja. Aprila 1997 se je Cheik odpravil na svoje prvo gostovanje v Evropi s skupino N'Diguel. Prvi koncerti so bili deležni navdušenih kritik: "Redek dar, s katerim bo postal eden največjih svetovnih glasbenih zvezd" (The Times); "Navdušujoč energičen glasbenik z osebnostjo, ki jo lahko primerjamo z zgodnjim Marleyem" (The Guardian).

Od tedaj je Cheik gostoval po Evropi s svojo skupino N'Diguel ter leta 1997 z gostjo Dimi Mint Abba od N'Dourja prevzel vodstvo Jololi Revue. Leta 1997 je bil na podelitvi nagrad Kora All-African nagrajen kot najboljši novinec v Južni Afriki. Leta 1998 je gostoval po ZDA kot del Africa Fete, med drugim s Salifom Keito in Papom Wembo. Leta 1999 mu je predsednik Senegala podelil narodni red za zasluge Léona.

Cheik osebno
Cheikh Lô je pripadnik vere Baye Fall, senegalske oblike islama, ki narekuje trdo delo in predanost ustanovitelju Cheiku Ibri Fallu. Verniki nosijo "dreadlock" kodre in pisana oblačila, sešita iz kosov tkanine, zato je Cheikh Lô celo v Senegalu postal stereotipen: "Ljubim reggae," pravi, "cele dneve sem poslušal Boba Marleya in Petra Tosha ter posnel Babylon, vendar nisem raggae glasbenik."

V glasbi Cheika Lôja so osrednji ritmi mbalax (izvorno oblika bobnanja in plesa pri slavljenju Wolofov). V ospredju so njegov vokal, akustična kitara, bobni sabar, tama bas, flavta s tipkami ter bobni. Svojo glasbo in življenje namenja mohamedanskemu menihu, mističnemu modrecu Maamu Massambu N'Diayeu, ter mbalax ritmom primeša tudi bolj intimen, pobožen zvok.

Cheikov glasbeni vpliv
Pee Wee Ellis, nekoč aranžer trobil Jamesa Browna in saksofonist heavy funk obdobja skupine Cold Sweat, sedaj pa Van Morrisonov glasbeni vodja, se je prvič, ko jo je slišal, zaljubil v glasbo Cheika Lôja, ki je odrasel ob poslušanju Jamesa Browna. Prihod Peeja Weeja mu je pomenil vrnitev domov. Ellisove priredbe, še posebej na izrednem naslovnem posnetku Bambay Gueej, dodajo mešanici novo razsežnost.

Cheikh Lô se je napajal pri kubanski glasbi in navaja Richarda Egüesa, dolga leta glavno oporo skupine Orquesta Aragon, kot svojega najljubšega glasbenika. Pri osemdesetih Richard Egües še vedno dokazuje, da se redkokdo lahko kosa z njegovo nadarjenostjo in sanje Cheika Lôja se izpolnijo, ko se mu pridruži pri posnetku M'Beddemi. Kubanska naveza se kaže tudi na Jeunesse Senegal z izrednimi havanskimi trobentami, kjer nastopajo člani Afro-Cuban All Stars.

Cheikh Lô je slišal malijsko divo Oumou Sangare pri založbi World Circuit, za katero sta oba snemala. Prvič sta se srečala leta 1997 v Južni Afriki na podelitvi nagrad kora, kjer so Cheika Lôja proglasili za najboljšega novinca. Ko je napisal Bobo-Dioulasso, v bambarščini in namenjeno njegovemu rojstnemu mestu v Burkini Faso, se je za ta duet takoj spomnil nanjo.

Cheikh Lô je zelo duhoven, zato je album je namenil Cheiku Ahmadouju Bambi, ustanovitelju mouridizma, senegalske muslimanske bratovščine. Zadnji posnetek Zikr (N'Dour poje spremljevalne vokale) je ritmična, lirična priredba tradicionalnega cerkvenega petja Baye Fall, veje mouridizma, kateri pripada Cheikh Lô.

Cheikh Lô je glavni pevec, igra na ritmično kitaro, bobne in tolkala, njegovo skupino sestavlja večina glasbenikov z njegovega prvega albuma: Oumar Sow (kitara), Pathé Jassy (bas kitara), Samba N'dokh M'Baye (tama boben), Thio M'Baye (tolkala in sabar bobni), Thierno Kouyate (alt- in tenorsaksofon) ter Badou N'diaye (bobni na Bamba Gueej). Sodelujejo tudi člani Youssoujeve Super Etoile - Babcar Faye (tolkala) ter Habibi Faye (bas, akustična kitara).

Cheikh pride v Ljubljano v soboto, 25. novebra v Gallusovo dvorano Cankarjevega doma.

www.music.org.za

Davorin Pavlica - avatar

Davorin Pavlica

Bivši urednik ŽVPL, ki je od 18.05.1998 na ŽVPL-u skupaj objavil 834 člankov.