Chris Eckman, glavni kitarist, pevec in sotkalec mnogih prostranih in baladno zasnovanih zgodb, ki so jih v dvajset letnem ustarjalnem obdobju pripovedovali sedaj že bivši The Walkabouts, je v lanskem letu presenetil s svojim prvim samostojnim albumom "The Black Field", izdanim za matično nemško založbo Glitterhouse.
Album bo Chris v sodelovanju z domačimi glasbenimi gosti (Jani Hace, Runjoe, Žiga Golob, Hic Et Nunc) predstavil v četrtek, 3.2. ob 22.uri, na koncertu v KUD-u France Prešeren v Ljubljani!
-Ne tako davna objava kompilacije Shimmers s podnaslovom The Best Of Walkabouts in lanska izdaja solo albuma Chrisa Eckmana, daje slutiti, da to pomeni definitivni konec 20 letnega skupnega ustvarjanja skupine The Walkabouts. Sicer pa so se razpoke kazale že dlje časa, v bistvu vse od tedaj, ko so se Walkabouts premikali iz Seattla v Evropo. Najprej glasbeno, kar je kulminiralo v albumu priredb evropskih avtorjev Train Leaves At Eight, in dejansko s selitvijo prvega avtorja in pevca Chrisa Eckmana najprej na Portugalsko in kasneje prav k nam, v Slovenijo. Tu je našel tako življensko spremljevalko Ando kakor nov navdih, njegova otožna narava je očitno povsem v skladu s slovensko dušo.
O tem priča že naslovna slikarija na ovitku samostojnega albuma The Black Field, Chris je namreč izbral sliko slovenskega avtorja Nikolaja Beera, in spričo okoliščin, k snemanju albuma povabil nekaj slovenskih glasbenikov (Jani Hace, Žiga Golob). Zraven je še, takole na daljavo, članica The Walkabouts Terri Moeller, ne manjka niti Dalibor Pavičič iz Bambi Molesters. Tudi Chris poleg kitar igra sintetizatorje, kar sicer bogati zvok plošče, nikoli pa teksture ne posežejo v bit samih pesmi. Še vedno prevladuje Chrisov značilni vokal, saj se njegovo petje v dvajsetih letih pri The Walkabouts ni bistveno spremenilo, le zakaj bi se na solo plošči?
Nerodna reč je le ta, da kar ne morem mimo primerjav z The Walkabouts, za povrh prav s svežo kompilacijo Shimmers. Potem Chris potegne kratko - zgoščenih 20 let skupnega dela ponuja pač kopico uspelih, zaokroženih in skrbno aranžiranih pesmi, medtem ko je Chris na solo album uvrstil pesmi, ki so se mu nabrale v zadnjem času, vse sam odpel in so se z aranžmaji ukvarjali gostje tako, da so svoj prispevek dodali v lastnem snemalnem studiu. Očitno je, da Chrisu manjka tisto, kar je v The Walkabouts idealno dopolnjevala Carla - Chris je, roko na srce, precej boljši avtor in besedilopisec kakor pevec. Na The Black Field je to še posebej očitno, ko je njegov vokal v miksu zvoka potisnjen močno v ospredje, zato nobena pomanjkljivost ne ostane skrita. Chris predvsem želi izpovedati več, kot z naravnim glasom zmore. Potem se izraža na silo, medtem ko bi pesmi zdržale v naravnem teku - če bi jih odpel kdo drug.
Ampak, to je pač njegov solo album. Poln solidnih pesmi, nadvse ustreznih aranžmajev, predvsem pa uspe ustvariti razpoloženje - nekako melanholično, zagledano vase, že kar vidno v zvočno-besedilni prepričljivosti. Ali kakor si je Chris v sklepni priredbi izposodil verz starega ska-punk komada benda Buzzcocks, vse to lahko čutimo in vidimo, edinole dotakniti se ne moremo.
(Janez Golič - Rock Obrobje, april 2004)