Demolišni redko razočarajo, če sploh kdaj. Še kadar se sparijo z Blagnetovo Heleno, nastane nenavadno poslušljiv izdelek. Na koncertih se razpenjajo od energičnosti do melanholije, ki pa nikoli ne zaide v patetiko ali kakšno podobno sladkarijo.
Takšni so od poznih osemdesetih in takšni so bili tudi prvega dne letošnjega Trnfesta. Goran je na pogled sicer videti utrujen, kot da bi raje sedel na feršeterkerju in pil pivo, a ta videz je zavajal samo nekaj trenutkov v premorih med komadi in še to samo frklje in smrkoline, ki jih očitno tudi letos ne bo manjkalo.
Razpon zvokov čisto pod rob zmogljivosti opreme
Preostali čas se je oder tresel od preciznih basov, temeljito pretepeni bobni so puščali saksofonu ravno toliko prostora, da se ni prerival s kitaro, pevec pa je vse skupaj ovil v glas značilnega zvena. Posebna hvala gre tonskemu tehniku, ki je pretežno agresiven, mestoma melanholičen razpon zvokov tiščal čisto pod rob zmogljivosti opreme.
Enkrat ali dvakrat je sicer zahreščalo in tudi instrumenti so imeli občasno kak nesporazum, ampak vsota je bila še vedno artikulirana in več kot zgolj poslušljiva. Publika je namreč tudi migala in sicer v razponu od neopaznega prestopanja, do pozabil-sem-vzet-pomirjevala mladcev tik pod odrom.
Fantje so odžgali večino svojih najbolj prepoznavnih komadov, pa tudi kakšnega manj znanega. Po koncu je publika obstala kot vkopana. Ne toliko zaradi piskanja v ušesih, ki so ga bili deležni predvsem tisti ob odru, pač pa zaradi gneče, ki je bila za prvi dan festivala nenavadno gosta.
K številčnemu obisku je gotovo prispeval prepoznaven band, ki je prvi dan festivala razbil, kot bi bil zadnji, najbrž pa so zanj zaslužne tudi govorice, da je letošnji Trnfest zadnji.
Če ste torej zamudili prvi dan, glejte, da ne boste vseh do zadnjega.
