Večer se ne bi mogel začet bolje: pivo, kebab in v žepu karta za My Bloody Valentine.
V Kinu Šiška manjša skupina oboževalcev, za katere se je zdelo, da so hoteli v nepremičnosti premagati celo Kevina Shieldsa in Belindo Butcher, izumitelja shoegaze – po čemer je navsezadnje dobila ime zvrst glasbe, ki jo My Bloody Valentine igrajo.
Večer so odprli Werefox – domači alternativni rock bend, ki je letos izdal album I Am Memory in je zadovoljivo pripravil teren za “one in a lifetime opportunity”, zaradi katere smo se sploh šli kazat v Katedralo.
Shoegazing ali strmet si v čevlje, bi znala bit poza alternativcev sredine osemdesetih, ki jim po smrti punka in vstaji new wave in post-punk zvrsti, mogoče res ni ostalo drugega kot zamorjeno prestopanje na mestu in glasna distorzija. Mogoče je vsaka generacija obsojena izgubljena iskat izraz jeze in odmaknjenosti. Ali pa je to samo še en izum zgodnjih devetdesetih, ki je spodbudil bende naprej raziskovat rokenrol – nekako se je treba kratkočasit.
Gre za mešanico noisea in pop vplivov: govorim o nežnih vokalih prej omenjenih dveh članov in besedil tematsko blizu pop popevkam, v kontrastu distorziranih kitar in hitrega ritma. Vokal je tu bolj podlaga glasbi in deluje kot dodaten instrument, kar je v živo še bolj očitno kot na studijskih posnetkih. Glasba sama s tem dobi neko novo dimenzijo, ki jo lahko opišem kot hrup z melodijo, ki je na čase nemogoč za poslušat, ampak ušesa kar hočejo še. Predvsem zaradi vala adrenalina v odgovor na zvočno valovanje – pa sploh nisem biološko korektna.
Sem bila pod vplivom glasbe v čudni razdvojenosti: odkorakat iz občutno preglasnega koncerta ali tvegat trajno poškodbo sluha za neizmeren zvočni užitek, ki ga je bilo v Kinu Šiška včeraj občutit dobesedno na koži. Če so tresla tla v Kinu Šiška, se niso zaradi množičnosti obiska. Verjetno nas je večina koncert obiskala iz preprostega razloga: ker si nismo upali mislit, da bomo Kevina Shieldsa, Belindo Butcher, Colma Ó Cíosóiga na bobnih in Debbie Googe na basu, kadarkoli videli v živo. Bend je imel od svojega zadnjega studijskega albuma skoraj petindvajset letni premor – za njihovo najplodnejše obdobje se šteje delovanje v okviru Creation Records 1988-1991, ko so izdali Isn't Anything in Loveless.
Govorice o svetovni turneji so se pojavile že 2007, ko so začeli ponovno koncertirat, v začetku 2013 pa so izdali tretji studijski album m b v, katerega promociji se imamo zahvalit, da so včeraj obiskali Ljubljano.
Shields je bil redkobeseden, kot se za mrkega alternativca spodobi, zato pa so člani benda puščali svoji glasbi, da je iskala izraz mimo besed, preko mej harmoničnega in vizualnega. Koncert je bil odlično izpeljan, prostor pa primerno premajhen – festivalsko okolje (po pričevanjih neke oboževalke iz Zagreba) omogoča skupini še glasnejše izživljanje: avgusta jih bo mogoče videt na Terraneo v Šibeniku.
Po skoraj dvournem nažiganju kitar in razbolenih bobničih, vsekakor upam na ponoven obisk skupine, ki ima zasluženo kulten status na alter sceni.
