Letošnji Seasplash je presenetil, razjezil, pomiril, zazibal in predvsem naskakal. Na jeziku je ves čas ležal stavek »Letos je pa res čisto drugače kot lani«. Nova lokacija, namesto lahnih zaspanih reggae ritmov, v večini novejši derivati reggeja: dancehall, d'n'b, hip hop, jungle, breakbeat. Novodobne otroke cvetja bosih nogih, prevelikih nahrbtnikov, v vrvastih natikačih zamenja modno precej osveščena mladina s trikotnimi Ray Ban očali, upoštevajoč vse novodobne clubbing modne smernice. Končni produkt; kljub posameznim takšnim in drugačnim kiksom, vseeno zelo zelo všečen festival.
Marsovo polje - nova lokacija festivala, oddaljena od morja, je kljub mračnim napovedim in debelim solzam vseh, za katere je tuš na festivalskih površinah zgolj potrata prostora, prijetno presenetila. Lanskoletna obmorska lokacija konec koncu le ni bila tako zelo atraktivna, ker ne samo, da je bilo celotno spalno prizorišče precej poševno nastavljeno in si se preko noči lahko mirno zvalil v sosednji šotor, je to t.i. atraktivno morje ponudilo poleg hladne osvežitve tudi ostre skale in kar nekaj ježev. Torej nočni skinny dippy je bil rezerviran bolj za mazohistične heroje v dimu travnatih substanc, ki so si nato preko dneva bezali ježeve bodice iz podplatov in hrbtov. Nova lokacija se mi je osebno zdela precej boljša kot lanskoletna, dala je ravno dovolj sence za dve uri spanja na noč, bila je ravna, omogočala je druženje, ker je lahko več ljudi na enem mestu postavilo šotor, omogočala je gledanje koncerta izpred šotora na sediščih, imela je tuše in pipe za pomivanje posode, bistveno večjo ponubo pijače in jedače, vključno z jutranjo kavo in pred odrom travico, kjer smo se lahko posedli in naskakali in ne tvegali zadušitve s prahom, ki se je dvigoval pod našimi nogami na lanskoletni lokaciji. Komentar na WCje - prepolni.
Poleg nove lokacije je presenetila tudi izbira bendov. Pozabite na klasični reggae in lahno pljuckanje piva pod odrom in pozabite na večje instrumentalne zasedbe. Ritem sekcijo zamenjajo glasni beati iz mešalk, instrumentalno sekcijo zamenjajo zmiksani sampli v nekaterih primerih - francoski Djins, tudi nasneti vokali.
Prvi večer festivala sta tako zaznamovali dve večji zasedbi, B.R. Stylers - skupina, ki je dvakrat nastopila na tolminskem Riversplashu, ter francoska skupina Djins.
B.R. Stylers je kot prva nastopajoča skupina s subtilno pevko Michelo dodobra ogrela moški del festivala in lepim bas kitaristom, ki je poskrbel za žensko polovico. Skupina se je oddaljila od klasičnega jamajškega reggaeja, dub, ki ga izvajajo, lahko z lahkoto postavimo ob bok angleškim dub izvajalcem kot so Zion Train, Revolutionary Dub Warriors itd. B.R. Stylers so vsekakor ena od skupin, ki je močno zaznamovala letošnji Seasplash, saj smo njihov hit Fire Burning v številnih zmiksanih verzijah poslušali še tri dni festivala iz vseh avto radijev in sound system miksov.
Skupina Djins kot druge zvezde večera je razočarala večji del publike, saj so količinsko presegli tanko linijo še dovoljenega zmiskanega in nasnetega. Skupino sestavljata dva člana Phillipe in Yao, eden na mešalki/klaviaturah, drugi na bas kitari, ki je poleg tega tudi vokalist skupine. Kljub temu da sta člana v rodni domovini predstavljena kot mojstra mešanja, je bilo mešanje zelo očitno, mojstrovina pa ni prišla toliko do izraza, ponudila sta namreč že slišane melodije, brez kakršnegakoli izvirnega inserta in poskakovanje na njuno glasbo je bil zgolj rezultat dobro razpoložene in spočite publike na prvi dan festivala.
Prvi večer se je prevesil v lenoben dan in ta v nov večer, ki je postregel s štirimi naravnost fantastičnimi skupinami.
Otvorila ga je bosanska elektro-akustična skupina Vuneny, ki naj bi sicer nastopila prvi večer, pa se je zaradi takšnih in drugačnih organizacijskih razlogov predstavila šele drugi večer. Z mešanico etna, duba in rocka je publiko nežno zazibala v bokih.
Miren začetek večera je nato v istem stilu nadaljevala angleška skupina Love Grocer v sodelovanju z DubDadd-om, ki je ena izmed redkih skupin Seasplasha z glasbeno zasedbo, ki bi ji lahko rekli kot se spodobi. Štirje pihalci so dopolnjevali vokalista in nas prijetno pripeljali do finala, ko se je skupini pridružila zvezda Seasplasha, tokrat v belem, pevka skupine Zion Train – Molara. Presenečenje je bilo enkratno, počasni ritmi so pridobili na tempu in zibanje je prešlo v skakanje.
Zvezda večera je bila vsekakor skupina Overproof Soundsystem, katere nastop je bil izveden, kljub jointu med prsti pevca, brezhibno. Nabiti z energijo, v fenomenalnem razpoloženju, ki so ga dopolnjevali s koketiranjem in mežikanjem dekletom iz publike, ter z izredno predanostjo dubu in dubkulturi, ki je mestoma prehajal v hip hop, ter z vokalistom, ki je na trenutke zaplaval v r'n'b, so spravili v gibanje celo tiste, ki tega niso bili več zmožni. V bisu so postregli s svojim največjim hitom Watch What You Put Inna in publiko popolnoma razgreto pripravili na zadnji band večera, Daddy Freddy in Tricky D, ki sta dubuvsko in d'n'bassovsko zaključila drugi večer Seasplasha.
Zadnji večer je postregel z vsem, kar so nam počasi dozirali preko treh dni festivala. Od klasičnega jamajškega reggaja, do čistega breakbeata, duba in prekrasne Molare.
Večer je odprla poljska skupina Vavamuffin s kar zajetno glasbeno zasedbo z, v domači poljski precej poznanimi imeni reggae scene. Kljub temu, da zaradi zgodnjih večernih ur ni bilo pod odrom ravno veliko ljudi, so odigrali solidno in pomagali pri segrevanju nog za prihajajočo noč.
Za poljaki nas je v srebrnem za dobro uro začarala Molara, tokrat sama. No, ne čisto sama, s skupino, s katero ji je, za moje pojme, uspelo izraziti tisti del sebe, ki je presegel dimenzije in okvire, ki jih je postavila s skupino Zion Train. Molara s svojimi gibi, vokalom in nastopom predstavlja mešanico duba, etna, dancehalla in na trenutke klasičnega reggeja, avtentično in do zadnjega diha zvesto svojim koreninam. Človeka zasanja.
Z vsem, kar ima ponuditi jamajški reggae, outfitom, nastopom, medklici, so se kot predzadnji predstavili najvidneje iztiskani Twinkle Brothers. Skupina je nastopila tudi na letošnjem Sunsplash festivalu, kot starim reggae mačkom jim je uspelo privabiti v prve vrste predvsem vse tiste, za katere smo se bali, da jih letos ne bo. Z dreadi, visečimi hlačami, opankami, gibajoče z zaprtimi očmi.
Zadnji band večera je festival prešejkal do fundamenta. Član skupine The Freestylers, Aston Harvey, z MCjem Sir Real, je za eno uro in pol v dub breakbeatovskih ritmih znorel, kot že omenjeno, precej bolj clubbing kot hippijevsko orientirano publiko do zadnje kapljice znoja in tako dosegel, da je bilo za en večer zadoščeno popolnoma vsem. Organizator bravo!
In za zaključek še nekaj o ljudeh in reggae plaži. Na festivalu je bilo precej več Slovencev kot lansko leto. Od manj norih do popolnoma norih. Imeli smo se radi, celo do te mere, da smo naredili pleme, oziroma ekipa trboveljskih otrok cvetja in trdih metalskih ritmov je pobarvala in označila vse slovence in neslovence, ki so s svojimi šotori segali na trboveljsko parcelo, s številko 13. Ja 13. Imenovali so se The 13th Tribe of Israel. Zakaj? Se mi ne sanja.
In preostali? Kot že omenjeno precej modno osveščeni in lepi (glej fotke).
Reggae plaža zaradi neljubega dogodka - vlom v avto in poškodbi z nekaj šivi, ostaja v grenkem spominu, kljub temu, da je bilo ozračje izredno všečno in glasba prijetna.
Skratka brez dolgovezenja, letošnji Seasplash kljub zašitim rokam, popraskanim nogam in renaultu brez zadnje šipe ostaja odlično zapisan.
Piše: Alenka Hrovat
Foto: Muki