Predvsem poletje je čas, ko se vsem nekaj dogaja in se vsi pogovori vrtijo okrog potovanj. Enodnevih odisejad do Monvija, olinkluziv potovanj v Grčijo, potepanj po hribih, strašnih biciklističnih tur na Toško čelo ali pa samo krampanja po prstih v Globalu.
Ampak največji frajerji so trenutno tisti, ki poleti mirno pirčkajo na promenadi in neobremenjeno ocenjujejo blede turiste, ki z Lonelyji v rokah navdušeno zijajo v Prešerna in večerjajo pri Zlati ribici. Z daleč stegnjenimi nogami debatirajo s prijatelji kje vse so rovarili pozimi in kam ob prvem mrazu spet izginejo. Glede na letošnje poletje se je bilo itak brezveze vračati iz Južne Amerike, v Aziji je sicer deževna sezona, a žuri so stokrat boljši od dolgočasne Ljubljane.
Ker midva spadava med tiste z daleč stegnjenimi nogami, ki poleti ne pridejo dlje kot do Paga, se morava večinoma zadovoljiti z ribarjenjem na Koroškem, poliranjem barke v Sečovljah in spuščanjem zmaja v Poljanski dolini.
Je pa ena stvar, ki naju lahko zvabi tisoč kilometrov daleč. Pa to ni oljuknfak v Egiptu, ampak dober koncert. Tak, ki sem si ga želela slišati že vsaj celo desetletje. Van Morrison.
Odkar nizko cenovni prevozniki furajo že iz Trsta in Ljubljane, je svet postal zelo majhen. In Van zmeraj bližje. Zapiti Irec, ki je samo zaradi grozljivega mačka sposoben odpovedati koncert. Zadnji popoldan. Pa koliko je moral spiti, da ga je glava tako bolela, da je zafrknil sto tisoč ljudi? Je požrl celo Guinessovo pivovarno s sodi vred?
Letos poleti je koncertiral po Evropi in predstavljal najnovejši album Magic time. Njegova glasba paše v toplo poletno noč. Kozarec ledeno mrzlega gin tonica v roki, nebo polno zvezd in vonj po sveže pokošeni travi. Zato je bila najina prva destinacija San Sebastian v Španiji. A iz Benetk se da priti le do Madrida ali Barcelone. Od tam pa še nekaj dolgih ur na busu do San Sebastiana, ki je menda krasno študentsko mesto. A poleti so vsi študentje doma pri mami na paelli in je mesto polno turistov. Eh, sva si kmalu premislila. Pojdiva raje v Berlin. Tam bova spala pri prijateljih in ga bomo skupaj gonili na koncertu.
Berlin … je pač eno velemesto z mlado zgodovino. Z ladjico prekruzaš mesto po dolgem, z biciklom počez, spiješ enega v ledenem poletnem večeru na plaži in potem…juhuhuhu!
Koncert se je dogajal v dvorcu sredi čudovitega parka, slabi dve uri stran iz Berlina. Ledeno mrzel gin tonic iz plastične steklenice smo spili še preden smo prišli do obvoznice. Mrzlo je bilo in scalo je.
Preden smo pritekli do prizorišča se je koncert že začel in neusmiljeno smo se rinili do odra. Gostja koncerta, Candy Dulfer, je pihala v saksofon in spravljala moške poslušalce v delirij. Van pa je mirno stal na odru in se mu je gladko fučkalo za vse. Pokrit s klobukom in v po meri ukrojeni obleki čez velik trebuh je mirno cuzil svoje pivo. Ko je pa zapel…So dlake na nogah požgečkale kavbojke po notranji strani in vrisk je ušel iz srca. »To!«
Poskakovanje in nenadzorovano smejanje je trajalo skoraj dve uri. Njegov osemčlanski bend je bil skupina šarmantnih in zabavnih glasbenikov. Kot bi se vsi skupaj hoteli odkupiti za Vanovo rezerviranost in brezosebnost. Nič ni tulil:« Ich bin ein Berliner!«. Še sreča. Najraje imam tiste, ki priletijo v Ljubljano, organizatorjem spijejo kri, skačejo čez lužo Eviana za srečo, se šopajo z elektrošoki in potem z odra vreščijo kako lepa je Slovenija in kako smo mi the best. Malo morgen!
Van je že prestar maček za taka jajca. Je predober, da bi prodajal take poceni finte. Odpel je kraljevsko. Kot na plati. Zvok je bil ena a. In vzdušje sproščeno, neobremenjeno in kaplje dežja so hladile zažgane dlani. »Hočemo še!!! Ne še it! Eno še!!!« Nema ništa. Odpel je vse svoje hite, dodal še kako iz zadnjega albuma in z Glorijo pod roko neusmiljeno odkorakal z odra.
Upam, da ga ciroza ne bo prehitro upokojila in se bom lahko kmalu spet zasekirala, ker nimam tistih presnetih rjavih oči.
Foto in tekst: Urška Podojstršek