Kakšna je moč človeške domišljije? Kje se konča realnost in kje prične fantazija? Kaj vse je človek pripravljen storiti ter sprejeti, da upraviči svoja dejanja? François Ozon je z Bazenom ponovno pripravil filmsko poslastico, ki gledalca dobesedno prisili k samostojnemu razmišljanju in iskanju smiselnih razlag konca filma.
Sarah Morton (Charlotte Rampling) je angleška pisateljica popularnih detektivk, ki pa je izgubila navdih in voljo do pisanja. Njen založnik in občasni ljubimec ji zato predlaga, da si vzame oddih in odpotuje v njegovo počitniško hišo v Provansi.
Sarah Sprejme njegovo ponudbo in kmalu v lepi ter mirni francoski pokrajini spet prične ustvarjati novo zgodbo. A ta spokojnost ne traja dolgo, kajti v hišo kmalu pride Julie (Ludvine Sagnier), založnikova hčerka, ki pa je vse prej kot umirjena.
Je nekakšno nasprotje strogi, konzervativni in morda celo zavrti Sari in s svojo živahnostjo, nepremišljenostjo ter seksualno sproščenostjo kmalu naleti na neodobravanje pri pisateljici.
Toda Julie ima vendarle nekaj, kar bi znalo Saro zanimati, namreč zanimivo življenje in skrivnostno preteklost. To pa je prav tisto, kar Sarah potrebuje za svojo novo zgodbo in kmalu se prične zanimati za radoživo mladenko.
Ampak tudi Julie ima nekaj soli v glavi in kmalu tudi sama posumi, da je Sarina prijaznost zgolj sredstvo za doseganje cilja. Tega pa Julie ne bo dopustila in odloči se, da se bo Sari maščevala za njeno neodkritost.
Film bi lahko nekako razdelili na dva sklopa. V prvem delu prevladujeta konzervativnost in umirjenost, kjer se zgodba odvija z naravnost morilsko počasnostjo.
A to ima seveda svoj razlog, kajti to je zgolj odsev lika Sare in splošnega vzdušja zaspane provansalske pokrajine.
V drugem delu pa v zgodbo vstopi Julie in kmalu se stvari pričnejo zapletati. Njena ihtavost in nepredvidljivost pospešita tempo in z vsakim kadrom v zgodbo uvede novo skrivnost ali pa kakšen nov zaplet.
In kje pravzaprav tiči glavni problem spora med Sarah in Julie? Kot izvemo iz nekaterih pogovorov je Julie nekakšna mlada podoba Sare, ki je tudi sama v mladih letih živela zelo neobremenjeno.
In zakaj Sarah torej sovraži svojo preteklost, ki jo je uzrla v Julie? Morda zato, ker se je boji in ker ne želi, da bi kdo izvedel resnico o znani pisateljici, ali pa morda zato, ker ji ta njena stran preprosto ni všeč in se morda boji, da bi spet lahko prišla na površje?
Prav slednje pa se počasi prične dogajati, ko Sarah postaja vse bolj odprta in sprejemljiva in nenazadnje tudi bolj svobodomiselna.
A če bi pogledali samo zgodbo, bi ji lahko prisodili visoke ocene le za slog in izvedbo, sama vsebina pa ni kaj bistveno presunljiva ali epohalna, nekateri prizori na koncu pa delujejo že kar malce preveč bizarno.
Toda pravi čar zgodbe se skriva v zadjih dveh kadrih. Takrat se namreč šele razkrije glavni podatek zgodbe in vse dogajanje postavi na glavo oziroma pod vprašaj. Šele na koncu se gledalec namreč zave, da ima morda vse kar je videl povsem drugačen pomen.
To, da film spremeni svojo obliko šele povsem na koncu pa je vsekakor svojevrsten umetniški dosežek, za katerega si Ozon zasluži vse pohvale.
Še več, konec niti ne poskuša razložiti, temveč pušča odprte vse možnosti in tako je zares prav od vsakega gledalca posebej odvisno, kako bo razumel celoten film.
Pohvaliti velja tudi odlični Ludvine Sagnier, nekakšno mešanico med nedolžno lolito in femme fatale, ki je ni sram pokazati vseh svojih telesnih čarov in ki s svojim pogledom hkrati privlači in daje izredno nevaren videz, ter na drugi strani hladno ter vase zaprto Charlotte Rampling, ki odlično upodobi spopad njenih notranjih dvomov in različnih identitet.
Ludvine Sagnier je očitno postala tudi Ozonova osebna varovanka, saj smo jo lahko že videli v njegovem filmu 8 žensk, kjer je igrala najmlajšo in najbolj nedolžno dekletce v hiši samih žensk, nato pa je nastopila še v precej manj nedolžni vlogi v Ozonovem filmu Hladne kaplje na vroče kamne, kjer se je že dalo slutiti njeno tranzicijo v odkrito erotično fatalko, kakršna se pokaže v Bazenu.
Bazen je film, ki gledalca na koncu dobesedno vrže iz stola in mu da dovolj snovi za dolgotrajno razglabljanje, kaj je v resnici sploh videl. Kaj več pa od filma, kjer je poudarek predvsem na vsebini in ne na specialnih efektih, sploh ni možno zahtevati.
Bazen, drama (režija in scenarij: François Ozon, igrajo: Charlotte Rampling, Ludivine Sagnier, Charles Dance idr., distribucija: Fivia)
Ocena: najslajše pride na koncu (10/10)
