"Ne obstajajo grde ženske, temveč samo lene ženske" je govorila Helen Rubinstein, velika svečenica ženstvenosti, s tem pa je želela poudariti, da je lepota posameznice v njenih lastnih rokah in da je treba za občudovanje poskrbeti z lastnim trudom. Dvajseto stoletje je bilo nedvomen dokaz nenehnega spreminjanja estetskih trendov, to pa je bilo še posebej opazno pri spreminjajočem kanonu lepote, kar pa je bilo možno opazovati prav prek stilskih preobrazb nekaterih največjih div filmske industrije.
Prvi opazen in drzen je bil prav stil "vamp", ki pravzaprav izvira iz angleške besede vampire in je simboliziral lepotni ideal začetka dvajsetega stoletja. Omenjeni stil je lansirala producentska filmska hiša Fox, ena izmed takratnih Treh Velikih producentskih hiš, namenjen pa je bil promociji igralke Thede Bare, ki pa je bila pravšnje nasprotje starejše igralske kolegice Mary Pickford. Bara je imela podobo, ki jo je zaznamoval očitno poudarjen make-up, natančneje očesni del in ustnice, ki so bile obarvane v močnih, kričečih tonih. Mary Astor v svoji avtobiografiji A Life On Film opisuje posebno tehniko stila vamp, imenovano gocce di rugiada, ki pa je bila značilna za lepotilne salone Pariza in plesne dvorane Londona.
Največji kozmetični in stilski napredek je Hollywood doživel s prihodom poljskega Žida, imenovanega Max Factor, ki je pravzaprav predstavljal prvega filmskega vizažista in make-up artista. Postal je kreator stila in ličenja največjih hollywoodskih igralk t.i. zlatega obdobja (hollywoodske zlate dobe) in postavil merila, od katerih ni želela odstopati nobena ženska. Greta Garbo, Marlene Dietrich, Rita Hayworth, Lana Turner, Deborah Kerr in Ava Gardner so odsevale lepoto, bile so prisotne na vseh naslovnicah in bile zastopnice najnovejših modnih dosežkov svoje dobe. Factorjev najuspešnejši projekt, oziroma najboljša preobrazba je bila nedvomno Greta Garbo, s katero je Factorju uspel pravi čudež. Švedinja, ki je v Hollywood prispela leta 1925, je bila tedaj najmanj zaželjen studijski obraz, imela je največ lepotnih pomanjkljivosti, natančneje, široke boke, grde in nepravilno raščene zobe, grdo frizuro in oči, ki niso izražale niti malo ženske prefinjenosti, kaj šele feminilnosti. "Doživela je popolno preobrazbo", so zapisali na straneh časopisa The Stage. Lase so ji pobarvali zlato blond, obraz pa so ji poudarili tako, da so poudarili njene trepalnice in zaseničili veke, ki so bile tako privlačne in zapeljive, da je v vsem delovala popolnoma božansko. Tako je Garbo po nasvetu Factorja postala ameriški simbol, ki so ga poimenovali "The Goddess". Marlene Dietrich je imela v nasprotju z Garbo največji problem prav z lasmi, ni bila namreč zadovoljna, če niso bili vedno sijoči in polni, zato je uporabljala svetleči zlat puder v prahu, ki ga je nanesla na lase, kar je demonstrirala tudi v filmu Shanghai Express.
Ingrid Bergman je leta 1948 prispela v Hollywood, da bi ekranizirala Ivano Orleansko, njeni frizerji in stilisti, ki so bili odgovorni zanjo, pa so zanjo iznašli tudi pričesko, imenovano "Bergman bob", kratko pričesko, ki pa se je idealno prilegala New Look stilu, Diorjevi feminilni podobi ženskosti, ki je v Hollywoodu prevladoval od 1947.
V petdesetih letih so izstopale igralke, ki so s svojim poudarjenim make-upom predstavljale nove kinematografske upe. Med njimi je bila tudi Norma Jean Baker, oziroma Marilyn Monroe, ki je občinstvo očarala prav kot blondinka, kajti svetla barva las se je pogostokrat povezovala z nedolžno angelskostjo in virtuoznimi gospodičnami. Marilyn je svojo filmsko podobo ustvarjala skozi dve skrajnosti in sicer, z nevidnim make-upom, ki je poudarjal novorojenčkovo polt, nato pa z maskaro in poudarjenim senčenjem vek v karamelnih odtenkih, ki so poudarjale senzualnost in dopolnjevale njeno podobo tako, da je postala skriti sen vsakega moškega in femme fatale Hollywooda.
Ikoni feminilnosti in lepotne brezhibnosti šestdesetih, Audrey Hepburn in Brigitte Bardot, sta ta naziv dosegli prav s popolnim ličenjem. Francoska diva je imela največ problemov prav s svojo kožo, kajti občasno so ji na koži izbruhnili ekcemi, ki so bili psihosomatske narave in jih je zdravila z zelišči in sadnimi kremami. Zato so se vizažisti odločili, da na njenem obrazu poudarijo samo eno točko in to so bile njene ustnice, najbolj glamurozna in seksi točka njene celotne pojave. Po drugi strani pa je Audrey Hepburn predstavljala reinkarnacijo popolne ženske, kljub temu pa je njen make-up pogostokrat predstavljal nekakšno teatralično balerino, s svetlo poltjo, obskurno obarvanimi vekami in rožnatimi ustnicami. "Pred vojno si ne bi nihče predstavljal, da bi kdaj oboževali podobo, kot je bila Audrey Hepburn" je dejal Cecil Beaton, eden najbolj cenjenih hollywoodskih modnih fotografov.
Od sedemdesetih let dalje, ko je bil bled hepburnovski stil ukinjen in so v ospredje prišle igralke t.i. zdravega videza, kar so poudarjali barvasti lip glossi, naravna polt in rjavkasti odtenki senčil za oči, se je omenjeni trend najprej promoviral z igralkami kot sta bili Farrah Fawcett in Candice Bergen. Sedemdeseta pa so prinesla pravo transformacijo znotraj same lepotne industrije, namreč, prišlo je do hitrega menjavanja stilov, načinov ličenja in lepotnih trendov. Lepota se je začela obravnavati kot deljena dobrina, nosilke lepotnega trenda niso več posamezne igralke in le-te niso več eden in edini vir lepega, navdih za ostale ženske.
Danes smo priča mnogim stilom, tako je naprimer Brooke Shields zastopnica t.i. baby face stila, z atletskim telesom, ki pa izraža neverjetno senzualnost, Julia Roberts izžareva mladostnost s pomočjo ličenja v občutno lahkih, prosojnih odtenkih, Cher pa se nagiba k ekscentričnim odtenkom, kar njeno podobo dela rahlo lucidno. Potem je tukaj repertoar igralk, ki prisegajo na pravilo "manj kot je make-up opazen, boljši je", katerega najbolj odmevna predstavnica je Susan Sarandon, ki je v Dead Man Walking nastopila popolnoma brez ličil in je dejala, da je ob gledanju posnetkov svoje podobe na filmu bila na robu joka. Druge spet, mednje prav gotovo spadajo Wynona Ryder, Uma Thurman in Gwyneth Paltrow obvezno uporabljajo korektorje, roza šminke in senčila v svetlečih, rdečih odtenkih. Zanje gotovo velja izrek angleškega pesnika Keatsa, ki je zapisal: "To, kar oko prepozna kot lepoto, mora biti resnica".
Zala Bricelj