Kaj imajo skupnega pustolovec Allan Quatermain, Nemo, kapitan legendarne podmornice Nautilus, nevidni človek Rodney Skinner, vampirka Mina Harker, tajni agent Tom Sawyer, narcisoidni Dorian Gray in človek ter pošast v eni osebi Dr. Jekyll/Mr. Hyde? Vsi so literarni junaki in vsi so se znašli v eni povesti o ljudeh z nadnaravnimi sposobnostmi, ki morajo rešiti svet pred propadom.
Dobrodošli v paralelnem svetu viktorijanske anglije na prelomu 19. stoletja, kjer literarni junaki oživijo in kjer je tehnološki razvoj preskočil nekaj desetletij. Svetu grozi tiran z imenom Fantom, ki z (za tisti čas nepredstavljivimi) orožji ustrahuje ljudi in skoraj povzroči izbruh svetovne vojne.
V tako hudi svetovni krizi so na pomoč poklicani prej našteti gospodje (in dama), da svetu povrnejo upanje in ustavijo zlobneža. Naj se predstava začne!
Opa! Ne tako hitro! Problem je namreč v tem, da ob takem velikem številu likov potrebujemo neko predstavitev. Pa jo res? Saj tu vendar ne gre za kakšne popolne neznance, temveč za like klasikov svetovne literature? No, očitno film pač cilja na bolj mlado, manj izobraženo, ali pa s filmi že povsem zasvojeno publiko, (skratka na Američane), ki v roke že dolgo ni vzela nobene knjige.
Vendar dobro, kar je, to je, gledalec nekako (tudi s pomočjo številih akcijskih prizorov) že preživi prve pol ure "vljudnostnih" predstavitev. Torej, sedaj pa akcija!
Ne še, kajti sedaj je potrebno dati glavnim likom še malce vsebinske globine in časa, da z medsebojno interakcijo pogledajo v globine svoje duše. Ta aspekt zgodbe je sicer še kako dobrodošel, a na žalost narejen vse preveč na hitro (likov je veliko, film pa želi obdelati prav vsakega) in preveč površno.
Tako Quatermain najde v Sawyerju svojega izgubljenega sina že po eni sami skupni vadbi streljanja, spogledovanja med Mino in Dorianom so (pre)hladna in mogoče lahko vzburijo le nesmrtnika (kot sta pač onadva), Nemo mora (ne vem zakaj) pred ostalimi dokazati, da je vreden zaupanja in da ni pirat, zanimiv psihološki prikaz razcepljene osebnosti Dr. Jekkylla/Mr. Hida pa pokvari manifestacija v goro mišic grobijana z razumom in srcem poštenjaka.
Če pa se vam bo uspelo "pregrizti" tudi čez to, pa boste končno dočakali tudi tisto, kar ste v resnici pričakovali od takega filma. Namreč veliko akcije, še več specialnih efektov in seveda končni obračun z zlobcem (seveda tudi literarnim junakom) in njegovimi privrženci.
Sicer ne mislim preveč soliti pameti, kaj od vsega prikazanega bi bilo sploh teoretično možno ustvariti leta 1899, toda ko se na Nautilusu zasliši sonar, ko po Benetkah rohni avtomobil, ki je po svojih sposobnostih rušenja betonskih stebrov in letenja po zraku še najbolj podoben Kitt-u (iz serije Knight Ridder) in nenazadnje, ko po zraku završi daljinsko vodena raketa... no, takrat je že čas, da se sprijaznite z dejstvom, da je v tem filmu res dovoljeno vse. A kakorkoli že, vsi ljubitelje znanstvene fantastike bodo verjetno zadovoljni že zgolj z zares impresivnim izgledom Nautilusa.
In tako medtem, ko v paralelnem vesolju za red in mir skrbijo "pravi gospodje (in dama)", se na Zemlji veselo vojskujemo in uničujemo med sabo. A za pomoč literarnih junakov ni potrebno, da bi oživeli, dovolj bi bilo že to, da bi živeli v naši domišljiji, nam tako razkrili vse svoje dobre in slabe strani in s tem naučili, kako bi lahko naše življenje spremenili na bolje.
Zato vzemite knjigo v roke in pričnite brati! Če že ne za dobro vseh ljudi na tem svetu, pa vsaj zato, da ob morebitnem drugem delu Družbe pravih gospodov, ki je glede na konec povsem možen, ne bo potrebno ponovno predstavljati vseh glavnih likov.
* Družba pravih gospodov, fantazijska pustolovščina (režija: Stephen Norrington, scenarij: Alan Moore, Kevin O'Neill, James Robinson, igrajo: Sean Connery, Peta Wilson, Stuart Townsend, Tony Curran, distribucija: Continental film)
Ocena: ni je čez dobro knjigo (4/10)
