Ljudje smo čudna bitja. Včasih se ljubimo, drugič se sovražimo. Včasih zmore ljubezen premagati vse ovire, spet drugič že najmanjše razlike postanejo nepremostljive. A vendar se v vsej tej ljubezenski kolobociji občasno najde tudi kakšna izredno lepa zgodba, morda malce tragična, a vedarle z zelo poučnim naukom, tako na področju ljubezni, kot tudi na vseh drugih plasteh življenja.
Kajmak in marmelada je zgodba o slovenski Juliji in bosanskem Romeu. Tokrat glavna ovira med njuno ljubeznijo niso družinske zamere, temveč rasni stereotipi in nestrpnosti. Slovenka in "čefur", je lahko sploh še kaj slabšega?
Pa kaj lahko neka Slovenka sploh vidi na "čefurju"? Najbrž padajo na njih samo zato, ker so "visoki i crni". Take in podobne klišeje lahko slišimo vsak dan, a ljudje, ki ponavljajo te prazne fraze ponavadi sploh ne vidijo resnice.
Zaprti so v svoje zapredke in si ne upajo, oziroma nočejo pogledati resnici v oči, temveč raje živijo v svojem miselnem svetu, ter za lastne probleme krivijo druge ljudi, še najbolje tiste, o katerih se že tako ali tako širi slab glas.
Dobro, imamo torej zgodbo o Slovenki in Bosancu. Kako torej iz tega narediti neko smiselno zgodbo, ki bo všečna ljudem in jim hkrati pokazala, da so stereotipi zgolj zgodbice za strašenje otrok (in naivnih)? Na tej točki pa se izkaže glavni adut filma, namreč da ne posiljuje z idealiziranimi liki brez napak, temveč gre ravno v drugo skrajnost: liki so do skrajnosti klišejski in se obnašajo po pravilih vseh stereotipov.
Božo (Branko Đurić) je stereotipičen "čefur", ki cele dneve v spodnjem perilu preždi v stanovanju in gleda nogometne tekme, medtem ko njegovo slovensko (samodestruktivno in trpeče) dekle gara cele dni, ko pride domov pa od svojega partnerja ne dobi niti najmanjše pozornosti.
Kaj pa tipična slovenska družina? Na eni strani je boječa, ustrahovana in trpeča mati, ki zamanj hrepeni po pozornosti in razumevanju, kljub vsem tegobam pa prenaša nemogoče obnašanje svojega moža. Oče je zaplankan rasni nestrpnež, ki se doma dela velikega šefa in "ornk kerlca", na telefonu pa šefu leze... tja kamor sonce nikoli ne posije.
Teatralna hčerka (Tanja Ribič) počasi stopa po stopinjah svoje matere in starša ji veselo ponujata pravega slovenskega(!) snubca, ki je sicer navadna pokveka in zamorjenec, toda nič ne de, glavno da je naše gore list. Na drugi strani se "čefur" druži samo s svojimi "braćo", denar pa večinoma služi na ilegalen način.
Kje je torej pravzaprav smisel stopnjevanja vseh teh stereotipov na eni in na drugi strani, do takih skrajnosti? Smisel in ves trik filma je v tem, da ne želi zanikati napak, temveč opozori, da so "napake" oziroma stvari, ki nam izgledajo povsem drugačne, tako na eni, kot tudi na drugi strani. In predno pričnemo kritizirati napake drugih, bi morali vedno pomisliti, če se morda tudi naše lastno obnašanje ne bi zdelo nekomu drugemu presneto čudno.
Film ni narejen tako kot je, zato da bi se norčeval ali vzbujal nestrpnost, temveč da bi opozoril, da je treba drugačnost vsaj poskušati razumeti. Kajti če jo razumemo in sprejmemo spoznamo, da drugačnost ni nekaj, česar bi se morali bati, temveč nekaj zanimivega iz česar se lahko tudi sami marsikaj naučimo.
Filmu se pozna, da ga je ustvarjal nekdo, ki ni obremenjen s slovenskim filmskim mišljenjem, saj je komičen in izpoveden hkrati, ter ne posega po elementih dramaturgije ali prisiljene depresivnosti. A bolj ko gremo proti koncu, bolj postaja ton filma temačen. Morda bi lahko rekli, da temačnost narašča premo-sorazmerno s stopnjo poslovenjanja "čefurja".
Bolj ko Božo zanika svoje korenine in poskuša postati Slovenec, bolj se dozdeva, da konec ne bo ravno vesel. Kako bi tudi bil, ko pa je jasno, da Božo nikoli ne bo povsem enakopravno obravnavan. Vedno se bo našel kakšen primitivnež, ki bo v njem videl zgolj "čefurja".
A ker ni bil sprejet med Slovence, bo vsaj v statistiki smrti končal kot tipičen Slovenec. Ne, ne bo umrl za volanom (ker pač nima avta), temveč ubere še bolj tipično slovensko, samodestruktivno in zamorjeno pot. A vendar (hvala Bogu!) Branko Đurić še vedno ni podlegel vsem stereotipom slovenskega filma, temveč se izkaže, da je verjetno tudi to s smrtjo zgolj še ena parodija na način slovenskega mišljenja in ustvarjanja "perfektnih" koncev zgodb.
Film Kajmak in marmelada priporočam vsem ljudem, ki verjamejo, da v končni fazi ljubezen vendarle na nek samosvoj način vedno zmaga in za vse, ki jih ni strah spoznanja, da je kombinacijo kajmaka in marmelade potrebno najprej poskusiti, preden se sme trditi, da je taka stvar neužitna.
*Kajmak in marmelada, tragikomedija (režija in scenarij: Branko Đurić, igrajo: Branko Đurić, Tanja Ribič, Dragan Bjelogrlić, Igor Samobor, Vlado Novak, Teja Glažar, Magnifico idr., distribucija: Creativa)
Ocena: Romeo in Julija po slovensko (9/10)
