Ljudje vedno bolj pozabljamo, da smo del narave. Ne le to, človek se je razvil iz narave in verjetno bi bilo edino logično, da bi naravo, kot našo stvariteljico spoštovali in negovali, ali pa jo poskušali vsaj čim manj uničiti. Na žalost pa ljudje v svoji vzvišenosti in arogantnosti vse bolj pozabljamo na svoje izvorne korenine in naravo bolj kot našo zaveznico ter gostiteljico, jemljemo za našo last in sužnjo, ki jo lahko po mili volji izkoriščamo ter zlorabljamo. Medvedja brata je film o času, ko je človek šele iskal svoj prostor na tej Zemlji in ko je bil še precej bolj odvisen in povezan z živalmi, naravo in njenimi silami.
Trije bratje, Sitka (D.B. Sweeny), Denahi (Jason Raize) in Kenai (Joaquin Phoenix), prvobitni naseljenci ameriškega severa, se najraje potepajo po širjavah neokrnjene narave in ob raziskovanju počnejo številne neumnosti.
A nekega dne jih doleti kruta usoda, ko se mora najstarejši Sitka žrtvovati za brata in ob boju z medvedom umre. Najmlajši Kenai se v valu besa odloči, da bo brata maščeval in se odpravi za medvedom, ter ga tudi ubije, a sile narave, nezadovoljne nad nesmiselnim početjem Keania, ga v tistem trenutku spremenijo v medveda.
Po nasvetu vrača se mora odpraviti na goro, kjer se svetloba dotika zemlje, da bi spet dobil svojo prejšnjo podobo. Na njegovem potovanju se mu pridruži medvedji mladič Koda (Jeremy Suarez), ki pozna pot do omenjene gore in malce trčena losa (Rick Moranis in Dave Thompson).
Med tem pa srednji brat Denahi sledi Kanaiu, v zmotnem prepričanju, da je to medved, ki je ubil oba njegova brata in ga zato želi tudi pokončati. Kenaiu pa vedno nekoliko nadležni, toda zelo prikupni Koda priraste k srcu, a ne zaveda se, da ju druži nek tragičen dogodek, ki bo postavil njuno prijateljstvo ne veliko preizkušnjo.
Medvedja brata je zelo lep in hkrati tudi izjemno simboličen film, ne samo kar se tiče same narave in odnosa do nje, temveč predvsem kar se tiče obnašanja in čutenja glavnih junakov.
Če začnemo kar pri začetku: zakaj se Keani spremeni v medveda? Zato ker medvede sovraži in ker misli, da so zgolj ubijalske mašine (teroristi!?!), ki si ne zaslužijo drugega, kot da jih pobijemo.
Seveda je edini možen izhod iz njegove zaslepljenosti, da tudi sam postane eden izmed tistih, ki jih tako sovraži in da na celotno situacijo pogleda preko oči svojih smrtnih nasprotnikov, ter morda spozna, da vendarle ni vse zgolj dobro ali slabo, ter belo ali črno.
Najbolj absurden in tragičen je seveda izvor njegove jeze, ki se je porodil ob smrti starejšega brata. Žalostno pri tem je namreč, da namesto ljubezni, ki jo je izkazal brat s svojim samožrtvovanjem, vidi zgolj jezo in bes do sovražnika (ki pa je bil v bistvu zgolj posredno kriv za bratovo smrt).
Podobno se zgodi tudi s srednjim bratom, ki v začetku sicer ni pristaš maščevanja, a ga (domnevna) smrt drugega brata povsem zaslepi in ga požene v pregon, kjer ne le enkrat skoraj pokonča lastnega brata.
Na tem mestu je morala zelo jasna (in poučna): brat bo ubil brata zgolj zato, ker slednji izgleda kot sovražnik. V bistvu torej sploh ni važno, kdo sovražnik je, glavno je le to, da izgleda kot sovražnik!
Na drugi strani pa je izredno zanimiva tudi končna dilema filma, ali je možno odpustiti nekomu, ki je ubil nam bližnjo osebo, če spoznamo, da je bil ta umor zagrešen iz zaslepljenosti in ko uvidimo, da ta oseba pravzaprav ni čisto nič drugačna od nas samih?
Film je iz tega stališča zagotovo prava nočna mora za Busha in njegovo miselnost kavbojskega opoldanskega obračuna s teroristi, kjer je on vedno pravični in neomajni šerif, ki mora zlobne in izprijene "el banditose" izkaditi iz njihovih lukenj, preganjati in neusmiljeno pokončati.
A ne zaveda se, da se s takim početjem slej ko prej na drugi strani puške znajde nekdo, ki je kriv zgolj tega, da izgleda kot terorist. Kolateralna žrtev? Sliši se zanimivo, a le do takrat, dokler to nismo mi sami.
A film ima še drugo plat, namreč poskus umeščanja človeka (nazaj) v naravo in prikaz, da človek in narava lahko živita v sožitju, če bi le malce manj mislili zgolj na lastno udobje, ter če bi se znebili kompleksa superiornosti, ki nam govori, da smo kot perfektna kreacija narave upravičeni do vseh njenih bonitet ter izkoriščanja drugih živih bitij in neživih stvari.
Kljub klasični tehniki risanja, je film dovolj razgiban in vizualno privlačen, enako pa velja za glasbo, ki temelji predvsem na poskusu ustvarjanja magičnosti in pariranja neskončnosti narave, je pa zato malce manj unikatno prepoznavna.
Film Medvedja brata bi skoraj lahko označili za namenjenega bolj odraslim kot pa otrokom, pa čeprav je kar nekaj kadrov, ki so povsem očitno namenjeni prav zabavi najmlajših gledalcev, a je zaradi svoje kompleksne zgodbe in deloma dokaj strašljivih prizorov (ki jih poudarja prava psiho glasba), verjetno v celoti gledano kar malce preveč velik zalogaj za razumevanje iz strani otrok.
No, če nimajo problemov z domišljijo bo nekako še šlo, zna pa biti hudo nerodno, če kakšna majhna glavica ne bo mogla sprejeti tega, da se je človek spremenil v medveda (da o vzrokih in posledicah sploh ne govorimo).
Medvedja brata je zgodba iz katere se lahko še prej kot otroci, veliko naučijo tudi odrasli, morda prav to, da bi bilo dobro skleniti mir z naravo in jo poskušati razumeti, kajti čeprav se človeštvo trenutno zdi tako veličastno in nepremagljivo, smo ljudje zgolj majhen del velikega kolesja narave. Kolesja, ki še prerado obrne svoj potek in zradira iz obličja tisto, kar se smatra za nadnaravno in popolno. Kajti človek brez narave ne more obstajati, narava brez človeka pa lahko!
*Medvedja brata - Brother Bear, družinska animirana pustolovščina (režija: Aaron Blaise, Robert Walker, scenarij: Steve Bencich, Lorne Cameron, Ron J. Fridman idr., glasovi: Joaquin Phoenix, Jeremy Suarez, Jason Raize, Rick Moranis, Dave Thompson, D.B. Sweeny, Joan Copeland idr., trajanje: 85 minut, distribucija: Cenex)
Ocena: tudi človek je zgolj del narave (8/10)
