Beastie Boys so nastali leta 1979 na ulicah New Yorka in tisti čas igrali punk. Kasneje so postajali vse bolj rap in ko so leta 1986 izdali prvenec Licensed to Ill in nepričakovano uspeli, so jih vsi začudeno gledali - belci se gredo rap?! Rap in hip-hop sta bila izključno v domeni črncev, ki so imeli to v krvi...
Skupino danes in že dobrih dvajset let sestavljajo Mike D, MCA in Ad-Rock in prav vsi izvirajo iz zelo dobro situiranih židovskih družin, kar je za rap glasbo ravno tako nenavadno. In prav zato so Beastie Boyse na začetku njihove poti vsi gledali kot klovne, ki so uspeli bolj po naključju.
V petindvajsetih letih ustvarjanja so v teh dneh izdali komaj svoj šesti album in mnogi pravijo, da to predvsem zato, ker so bile politične razmere v ZDA in tudi v svetu pred Bushem mnogo bolj mirne in so Beastie Boys lahko počivali, sedaj pa je znova prišel čas za "reality check".
Na plošči poslušamo predvsem dvoje - o glasbi in glasbeni kulturi, ki tudi v ZDA ni na zavidljivi ravni (Rhyme the rhyme well, Triple trouble, Hey Fuck you, All lifestyles z zanimivim ženskim soulovskim zaključkom, Crawlspace) in o politiki oziroma Georgeu W. Bushu mlajšem (It takes time to build, That's it that's all, We got the), o katerem pa nimajo povedati nič lepega.
V skladbah Oh word? in An open letter to NYC se poklonijo tudi rodnemu mestu New Yorku, sicer pa v še nekaj besedilih omenijo tudi zlovešči datum (torej 11. september), vendar pa tega ne počnejo na patetičen način kot recimo Bruce Springsteen.
Seveda pa še vedno ne morejo iz svoje kože in pojejo tudi o zabavi in o tem, kako se je najpomembneje imeti dobro in se zabavati. Sampli so izredno zanimivi in dinamični, nekateri segajo v osemdeseta, drugi so moderni, kot so bili tudi na zadnji studijski plošči Hello Nasty.
Rime so izredno bliskovite in se lepo prepletajo, nobenega pretiranega besednega nasilja, meni bolj všečna sta Mike D in Ad-Rock, MCA mi s svojim robatim glasom deluje precej črnsko in nekako poruši fenomen belske skupine.
Kljub vsemu pa Beastie Boys na plošči ne ponudijo ničesar novega ali pretresljivega, saj gre za moške, ki se bližajo štiridesetemu letu in na svet gledajo z nekoliko bolj zrelo in odraslo, zato pa je tudi logično in pričakovano, da jih začenja skrbeti za prihodnost, ki jo ustvarjajo trapasti politiki oziroma predvsem ameriški predsednik.
Na ploščo smo čakali šest let in v primeru, da bodo Američani dobili novega predsednika bomo na naslednji izdelek Beastie Boys morda oziroma najbrž čakali še kakšno leto več. V nasprotnem primeru pa utegnejo znova udariti že čez kakšno leto.
Beastie Boys: To the 5 Boroughs
(leto izdaje 2004, založba Capitol, distribucija Dallas)
Ocena: 3,5
