Dreamwalk so nazaj! To je sedaj bolj ali manj očitno, saj sem pred dnevi pisal o njihovem nastopu v oddaji Izštekani Jureta Longyke, sedaj berete recenzijo njihove druge plošče, v prihodnjih dneh pa si boste lahko prebrali tudi intervju z njimi.
Na naslednik prvenca Faraway from L.A., na katerem se je kvintet predstavil kot neo-punk skupina, smo čakali tri leta. Dreamwalk so v tem času zamenjali kitarista (odšel je Andrej Jerman Blažič, prišel Misty) in glasbeni slog, saj so se na plošči Three days later popolnoma oddaljili od prepoznavnega neo-punk zvoka.
Poleg že omenjenega Mistyja, ki igra solo kitaro, produciral pa je tudi vse tri instrumentalne, še bolj drugačne glasbene teme na plošči, so v skupini še Jeremy, ki piše besedila in poje, ritem kitaro igra Daddy-O, za bobni sedi Willy, bas kitaro pa odlično igra Weed.
Omenil sem že vse tri instrumentalne teme - Intro, Interloop in Outro, ki so še bolj drugačne od ostale glasbe. Seveda, so instrumentalne, poleg tega pa vsebujejo ogromno klavirja oziroma klaviatur. Intro v nekaterih delih spomni na koncertne uvode v nastope Metallice, Interloop pa vsebuje zelo popačene vzorce vokala in ogromno klaviatur.
Skladbe so zanimive ? tako instrumentalno kot tudi z liričnega vidika. Zanimivi uvodi, ki jih pogosto začne bas kitara, v drugih primerih pa seveda električna kitara, z izjemo pesmi What if..., ki se začne z akustično kitaro, zanimivo pa je, da vsebuje tudi krajši rap vložek, ki ga odpoje Misty.
Po uvodnem delu se glasbi pridruži tudi vokal, zelo specifičen Jeremyjev vokal, ki pa ga na nekaterih mestih glasba malce "poje". Besedila so sicer odpeta v zelo zanimivi, tudi zapleteni angleščini, zgodi pa se, da so posamezni verzi ali zgolj besede preveč razvlečeni in besedilo ni najbolj razumljivo.
Zanimivo je, da nekatere skladbe predvsem slonijo na bas kitari (Hope, Roses, tudi Work it out), mnoge so izredno energične in slonijo na energični kombinaciji električnih kitar in bobnov (Simple, Underneath, odlična Sacrifice, Whatever it takes, Sometimes, Thoughts remain, glasbeno zelo polna Paper Coach).
Besedila so ? hm, reči drugačna bo zvenelo predvidljivo, nikakor pa niso takšna, torej predvidljiva. Jeremyju gre angleščina odlično od rok, saj uporablja zanimive in precej zapletene kombinacije besed, ki so na prvi pogled le gmota neprebavljivega, vendar pa v sebi nosijo ogromno sporočilnost.
Vsaj ob prvem poslušanju priporočam uporabo besedil, ki so natisnjena v knjižici, saj vam bodo pesmi hitreje ostale v spominu. Opevana je ljubezen ? a ne klišejska, seveda tudi osebna opažanja sprememb okoli človeka, kar je povsem normalno za dvajset in še nekaj letnike.
Večina pesmi poje o dogodkih ali izkušnjah iz preteklosti in so po tej strani nekoliko bolj temačne, vendar pa če boste podrobno prisluhnili besedilom, boste v njih slišali in zaznali tudi precej optimizma. Za prihodnost, ki bo prav zaradi preteklih izkušenj lepša in boljša, da pa bo takšna, lahko poskrbimo kar sami.
Ob nekaj malega težavah z vokalom sem pogrešal tudi kakšen bolj odločen kitarski solo vložek, vendar pa so le-ti sijajno nadomeščeni z izvrstnimi prehodi, kjer ob vsakem poslušanju slišimo zanimive linije kakšnega drugega inštrumenta. Glasba pa je zaradi tega izredno polna.
Glede na to, da so Dreamwalk prav s to ploščo začeli stopati v glasbo, ki jo zares želijo igrati in ki jim je pri srcu, lahko od njih pričakujemo še kakšen zanimiv izdelek. Glede na energijo, ki so jo vložili v akustični nastop, pa sem prepričan, da se bodo kaj kmalu začeli dokazovati tudi na pravih, z elektriko in energijo nabitih nastopih.
Dreamwalk: Three days later
(leto izdaje 2004, založba Dreamwalk, distribucija Nika)
Ocena: 4
