Everlast je bil pri nas do nedavnega precej neznan glasbenik, ki pa ima za seboj zanimivo kariero, pri nas pa so ga mnogi spoznali šele, ko se je Santani pridružil na albumu Supernatural s skladbo Put your lights on. Mnogi se morda sprašujete, zakaj govorimo glasbeniku, če pa ima vendar izdaja skupino. Skupina Everlast je pravzaprav zgolj en glasbenik - Erik Schrody.
Erik Scrody se je na glasbeni sceni pojavil kot član Rhyme Sindicate Cartela, ki ga je ustanovil in vodil eden najboljših raperjev vseh časov - Ice-T. Leta 1990 je nato Erik izdal svoj prvenec, ki ga je naslovil Forever Everlasting, ki pa je pri kritikih in poslušalcih "flopnil" in zato je Erik ustanovil skupino House of Pain.
House of Pain je bila ena prvih skupin, ki je združevala surovo heavy metal energijo in pa rap besedila ter način petja, torej vse tisto, kar danes pogosto označimo kot nu-metal. Torej ? pred davnimi štirinajstimi leti oziroma v obdobju, ko se sveta sploh še ni dotaknila grunge revolucija, da o današnjih glasbenih hibridih sploh ne govorimo.
No, House of Pain so vrhunec doživeli leta 1992 s skladbo Jump Around, nato pa je šla njihova pot strmo navzdol in Erik je skupino razpustil ter nadaljeval s solistično kariero. 1998 je izdal Whitey Ford Sings the blues, ko ga je zaradi odlične skladbe What is like spoznal tudi spodaj podpisani.
Sledile so težave na osebnostni in zdravstveni ravni, pa sodelovanje s Santano, leta 2000 je izdal ploščo Eat at Whitey's, ki pa ni bila tako toplo sprejeto kot druga. Pa znova ogromno dela, kopičenje idej in pred kratkim je Everelast izdal že četrto ploščo, ki jo je naslovil White Trash Beautiful.
White Trash Beautiful je zanimiva mešanica vsega sicer že slišanega s strani Everlasta, ki pa je kljub vsemu še vedno zelo zanimivo. Mešanica akustične instrumentalne spremljave, pa klasičnih rap oziroma hip-hop vložkov, ponekod najdemo tudi nekaj več energije, nikakor pa ne moremo mimo njegovega značilnega, nekoliko raskavega glasu.
Naslovna skladba White Trash Beautiful se že kar precej vrti tudi po slovenskih radijskih postajah, kar pri njegovih prejšnjih uspešnicah ni bila pogosta praksa. Gre pa za eno najboljših skladb na plošči, ki sloni predvsem na akustiki in je polna zanimivih poudarkov.
Izredno zanimiva je tudi skladba Angel, ki sicer zveni precej znano in ima tudi zelo dober in speven refren, obenem pa se sliši in čuti tudi nekaj bolj heavy kitar. Sledi nekaj bolj nenavadnih skladb, kjer se sliši precej neprepričljivih rap vložkov, proti koncu pa se znova srečamo z izvrstnimi skladbami.
Zelo zanimiva je Sad Girl, ki vsebuje sample skladbe Tell me how do you feel, ki sta jo ustvarila Percy Mayfield in Ray Charles, sicer pa nekoliko bolj sloni na rapu, čeprav lahko zasledimo zanimive spoje akustične kitare, bolj klasično rockerskih bobnov in pa scratchev, ki pesmi dodajo nekaj širine in zanimivosti
Tudi Ticking Away sloni na zanimivem samplu, tokrat skladbe It ain't easy, ki je najbolj znana v izvedbi Dona Bryanta, sicer pa je skladba polna hrupa in pa zanimivo, kitar, ki zelo spominjajo na Carlosa Santano.
2 Pieces of Drama je znova zelo akustična pesem, ki jo poživi nekaj električnih kitar, predvsem po zaslugi sampla skladbe Hand on the pump, ki so jo izvajali še eni pionirji nu-metala ? Cypress Hill. Besedilo, še posebej v refrenu je odlično, instrumentalna spremljava pa ravno tako.
Plošča se zaključi s pesmijo Maybe, ki je nekoliko bolj lahkotne narave, vsaj instrumentalno, vokalno pa je interpretirana nadpovprečno, znova pa v spominu ostane tudi odličen refren. V primerjavi z zadnjo ploščo Lennyja Kravitza, kjer je tempo plošče proti koncu padal, je pri Everlast ravno obratno, saj proti koncu glasba postaja vse boljša.
Za zaključek moram omeniti tudi to, komu je Everlast posvetil ploščo ? Jam Master Jay-ju, June Carter Cash in Johnnyju Cashu, Barryju Whiteu, Joeju Strummerju in Joeyju Ramoneu ter Georgeu Harrisonu in Warrenu Zevonu. In to zgolj zato, da si boste morda lažje predstavljali, kdo vse je vplival nanj in na njegovo glasbo.
Ploščo White Trash Beautiful bi vsekakor priporočil vsem tistim, ki imate glasbeni pogled nekoliko bolj široko orientiran in vas zmes akustičnih kitar, rap vokalnih vložkov, scratchev in tudi vokalnih ali instrumentalnih samplov ne bo motila. Vsi ostali boste najbrž v ušesa ujeli tiste najbolj značilne skladbe in upam, da jim boste prisluhnili, saj gre za zanimivo glasbo, ki jo krasijo tudi zelo življenjska besedila.
Everlast: White Trash Beautiful
(leto izdaje 2004, založba The Island Def Jam, distribucija Multimedia)
Ocena: 4
