Jesseja Harrisa velika večina pozna kot kitarista in (so)avtorja mnogih pesmi, ki so se našle na z več Grammyji nagrajenem prvencu Norah Jones Come away with me, a ima ob tem tudi zanimivo samostojno glasbeno pot...
Njegovi glasbeni začetki segajo v leto 1995, ko je s pevko Rebecco Martin kot član skupine Once Blue že posnel svoj prvi album, a je kmalu zatem ustanovil skupino The Ferdinandos, s katero so izdali kar nekaj plošč v samozaložbi (Without you, Crooked lines in Jesse Harris and the Ferdinandos), leta 2003 pa je izšel tudi uradni prvenec skupine The Secret Sun.
Naokoli je komaj leto in Jesse Harris and the Ferdinandos (skupino sestavljajo kitarist Tony Scherr, basist Tim Luntzel in bobnar Kenny Wollesen, Jesse pa igra kitaro in poje) že predstavljajo drugo ploščo While the music lasts, kjer med gosti najdemo tudi Norah Jones (sicer zgolj kot spremljevalno pevko) in zanimiv Soldier String Quartet.
Ploščo bi lahko razdelil na dva dela - na bolj počasne skladbe, ki zvokovno precej spominjajo na skladbe Norah Jones in pa nekoliko živahnejše skladbe, ki imajo v sebi tako country kot tudi rhythm & blues naboj.
Skladbe Wish I was a bird, I never changed my mind, I have no idea, While the music lasts in Don't need that, ki precej spominjajo na zvok Norah Jones, sicer zanimiv jazz pop, tako zvenijo kar preveč znano in že slišano in spolzijo mimo poslušalca.
Toliko bolj zanimive so More (vsebuje tudi odličen saksofonski del in slide kitaro), Gone gone gone (ki je zelo jazzovska, na bas kitari in z godalnim aranžmajem), Forever nowhere je zelo country skladba z odličnim vokalom, Burn je glasbeno izredno bogata, Always seem to get things wrong pa zelo blues, vključno z malce "rohnečo" kitaro.
Mirror ball ima izredno zabaven uvod, instrumentalno je znova izredno polna in doživeta, vse skupaj pa začinijo zelo Youngovsko obarvane orglice. Open your eyes je znova bolj country, ritmično pa jo obogatijo tolkala, zanimiva pa je udi zaključna One day the dam will break, ki ima zelo udarno kitaro in je pravzaprav klasičen rhythm & blues komad, obogaten s spremljevalnimi vokali.
Jesse Harris je vsekakor eden tistih, za katere bi lahko rekli, da je glasbeni uživač, saj je to moč čutiti v njegovi glasbi ? lahkotnost, radoživost, brezskrbnost in zaradi tega tudi neka spontana dovršenost. Najšibkejši del so zagotovo besedila, ki v večini primerov niso čisto posebnega, vendar glasba odtehta tudi to.
Jesse Harris and the Ferdinandos: While the music lasts
(leto izdaje 2004, založba Verve, distribucija Multimedia)
Ocena: 4
