Deset let v glasbi ne enačimo z desetletnikom, morda bi jih lahko s petdeset-letnico človeka. Deset let je tudi, če jih ne primerjamo z ničemer, veliko. In veliko več, če si deset let vodilni rock band, na pohodu in v navalu pa je elektronska glasba in za manj zahtevne disko ritmi.
Zasedba Big Foot Mame, ki je nespremenjena in ustaljena od leta 1995, se strinja. Za nameček so rock band, ki je napolnil in ogrel Križanke in ki osvaja in navdaja z novostmi in nostalgijo vse že zdavnaj ne več srednješolce pa vse nove in bodoče, band, ki se nam bo razdal v ljubljanski Hali Tivoli. Pojmi velikosti benda, ne le prostora. Ker si to po desetih letih resnično zaslužijo.
Postopni koraki, a vsak večji in bolj odločen. Dani še ne vidi naslednjega, ga pa čuti, nekje, morda z nekom, preprosto zato, ker je treba naprej, ker je to edina možna pot. Naprej kam, pa ostaja nejasno. Vsekakor v večje, boljše, novo, morda tudi noro in presenetljivo, vedno pa zvesto sebi in zato tudi publiki, je prepričan Miha. Naslednja Hala Tivoli je po njegovo, "ta vel'ka Hala Tivoli."
Tokovi tečejo včasih mimo njih, sploh, če pomislimo na modne, trendi, celo komercialne. Fantje pač delajo, kar jim je všeč, kar čutijo, iskreno. "Iskrenost se čuti, ne samo bere iz besedil", priznava Miha. Eden od razlogov, da te glasba prepriča, osvoji, zasvoji. Ker njihov trend ni v novi zvrsti ali v novih ritmih stare zvrsti. Njihov trend je v imageu, embalaži. Vsebina je vedno prepoznavna, celo znana. "Alen igra kot igra, Grega odpoje značilno, Jože bobna s svojo noto, Dani doda svoj ritem, solažo, jaz delam v svojem slogu, po moje..." , Miha prebere moje misli, moj naslednji nagovor. Dani pove, da zaradi vsega tega, njihovega imeagea, prepoznavnosti lahko stvari le produkcijsko olepšaš, narediš v kakšnem novodobnem trendu, še vedno pa so to oni. Takšni kot so nam všeč. Ljudi oblečeš, ploščo zaviješ v novo embalažo, ji spremeniš obliko, spot narediš šokanten, band je še vedno Big Foot Mama.
Tomaž (Štrucl) je naredil prvi video spot, dela nove, druge, drugačne. "Zakaj copatki, baletni copatki?", ker jih je on videl. Pesmi so prepuščene režiserju, njegovi viziji. Takšno zaupanje da rezultat. Dober rezultat. Po Mihino je najboljše prerisal besedilo v premikajočo se sliko Tomaž v spotu za Garbage, ker pesem nima zgodbe. Predstava tako ni šla mimo, dva sta imela podobno. Kar pa niti pomotoma ni razlog, da bi spot označili za boljši od drugih, le najbolj predstavljiv je. Umetnost je v vseh teh zgodbah. Miha ima svojo kot pisec tekstov, režiser za sliko, vsak navdušenec svojo interpretacijo, vsak trenutek ali razpoloženje te zgodbe spreminja. Pomembno je, da je stvar ljudem všeč. In pomemben je odziv, "takojšen odziv, na koncertu, tisti prvi, primarni feed back" doda Miha. Zanj je to največji in v tem smislu primarni in prvi odziv. Kar začuti, ko gre pesem med publiko, ko zvok zadane vsakega posameznika, vse to dobiš takoj nazaj. Ni pomembno, če jaz, ti, ujameš bistvo Mihe, ki je stvar zapisal. Njegova zgodba je lahko čisto drugačna, morda niti ni povedal cele. Ko pesem ugaja, godi, me zadovolji in v meni prebudi neka nova čustva, občutja, je to največ kar sem dobila in največ, kar so mi dali, vsak posameznik banda, ker je vsak vezni člen in vsak kaj prispeva, da je izdelek tak kot je. Razumevanje ni pomembno. Zadovoljstvo pride, tudi ko ga ne pričakuješ zgolj zato, ker si nekaj povedal.
Križanke lansko poletje so bile polne. In lepe. Rock skupina jih ne napolni za šalo. In skupine, bandi, sploh rock, ki so napolnili Tivoli so izjeme in ne pravilo. Po Agropopu po dolgih letih četrtkov koncer Big Foot Mame. Letošnji jubilejni koncert v Tivoliju lahko vse le še potencira. V večjem, boljšem, novejšem. Celo z novo glasbo. Novi stari ritmi, novosti za skorajšnji novi album. Četrti po vrsti. Marec bo mesec zanj.
Koliko skladb? S kom, kakšna produkcija? "Čim več. Vsaj deset. Z najboljšimi." pove Miha. Dani ne varčuje z besedami, ko pohvali produkcijo. Zed je dober, morda za Slovenjo ta hip celo najboljši. Ima znanje, ima še več iskušenj in ima veliko imen, ali imajo ta imena njega, znani bandi, znana muzika. Ja, lahko bi se hvalil'. In stvari so v produkcijskem smislu postale ne le boljše, tudi večje. "Cel mesec nas ne bo iz studia. V finišu." Se kar malo zamislijo. Dela se in dela se intenzivno. Poletja ni bilo. Grega, ki bi lahko le prišel, odpel, skupaj bi imeli še vedno vaje, kot že vsa leta, kot so se navajeni, a ne, Grega ima dela več kot kdajkoli prej. "Delamo in to je dobro. In delamo skupaj," pove. Ne le dobro, "Veliko." doda. Četrti album bo še bolj od vseh. Ker se dopolnjujejo. Vsak ima še vedno svoj inštrument, Grega glas, a delajo skupaj. Aranžmajsko bo bolj dovršen, zato boljši, močnejši. Četudi vedno delajo skupaj, timsko. Ideja, tema. Nastane vrstica, slogan, refren. V smislu tole imam jaz, naredi kaj iz tega. Mašno in papir izbereta Alen in Miha, všeč pa mora biti vsem. Vsak kaj doda, kaj vzame za svoje, drugo spremenijo, dopolnijo, ovržejo. Stvari rastejo z njimi. Dani se je našel tudi v produkciji, besedila morda še pridejo, zdaj je prišel nov ritem. Všečen.
Tako kot so prišla v vojski do Mihata. Prvi stih. V angleščini. Štiri vrstice. "Majhen," pokaže. Premalo tudi za refren. A bil je začetek. Ker tudi on ni pisal od nekdaj. Piše pa veliko. S kitaro. Ker klaviatur ne igra. (Alen je ta pretvornik in včasih, "velikokrat" popravi Miha, zaigra kaj še boljše, kot je Miha napisal). Drugače bi jih verjetno ob klavirju ali kakšni elektronski različici. Za besedilo bi vzel tudi kakšen slogan, vrstico, misel koga drugega. "Seveda bi ga prej vprašal," hiti. Cele pesmi verjetno ne. Iztočnico. Morda mu dam v branje kakšne svoje stihe. Dobim nasmeh. Ki ga vrnem.
Ker nov album še čakamo, smo dobili le okus po njem. Novo pesem z novim, še svežim spotom. Kratko Fenomen. Hrvaški režiser je prinesel svežino, novo energijo. Da vse le ni v slogu znane Big Foot Mame in vsem znanih slovenskih imen. Prizorišče, scena pod mostom. Most Mladosti. Obvoznica. Zagreb. Kjer jih ljudje ne poznajo. Tisti glasbeniki, ki so slišali zanje, ne poznajo njihove glasbe, morda zvrst, nobenega naslova, niti albuma. Medijsko se, mi pove Dani, tam ne pride blizu, predvsem pa se težko uveljaviš, za vse ostalo se moraš še toliko bolj potrudit. Ker je stanje ravno nasprotno našemu. Najprej so hrvaške zvezde in nato vse tuje, pri nas smo jim v "zameno" zelo naklonjeni. Ni važno čigavo je, samo da gre v uho. Kar je dobro pa se seveda lažje povzpne. In to še na tako visoko drevo. "Kar je dobro ni pomembno čigavo je," zagovornik Miha. Ostali se strinjajo.
Idole so prerasli, kot so prerasli šolska dvorišča. Fenomen ni le novi singel. Fenomen je to, da je srednješolski band, ki nas je mnoge osvojil že takrat in zdaj prevzema nove generacije, skupaj in zelo dejaven že deset let. In to rock band. In to celih deset let. In zadnjih pet let takšen, kot ga poznamo danes. In vmes polno naklučij. "Taki smo se navajeni." Vaje ob sredah, koncerti v soboto. Skupaj se smejijo, tudi kregajo. Čas teče in ne zdi se jim, da je res minilo že toliko let. Ker je to njihovo življenje, način. Nekaj normalnega. Miha vse tegobe in dobre stvari primerja s prvošolčkom, ki hodi v šolo in nato še v srednjo šolo. Pač nekaj normalnega, samo po sebi umevnega. In še lepo navsezadnje.
Pred desetimi leti - danes. Stvari so se spremenile, ker so se spremenili, zrasli oni. Razlike so. "Na vaji ni razlike. Ko smo na odru, je razlika. Ko hodimo skupaj po cesti, je razlika. Ko se pojavljamo v medijih, je tudi razlika." razmišlja Miha. Ker včasih so bili mašilo, nekaj za zraven, danes hočejo vsi prav njih, prav Big Foot Mama.
Jaz razmišljam, kaj in kako bi bilo, če bi imeli to znanje, te izkušnje nekega razvoja, procesa, pred desetimi leti. Kam bi se vse odvrtelo, odvilo? Bilo bi drugače, kako drugače. "Bilo bi drugače," se strinjajo. In s tem vsem, verjetno danes ne bi bilo desete obletnice, in s startom danes, ne bi bilo morda niti začetka, nadaljuje Miha. Predstavljam si, da je bilo lepo, a še enkrat ne bi bilo nič lepše, celo manj lepo lahko.
In kam bo šlo vse naprej. V komercialne vode? "Z našim imageom ne," je odločen Dani. Tega si ne morejo privoščiti. Ali pa še ne. Da ne bi prišlo do nesporazuma Miha razloži, da če jim je stvar všeč in se da prodat, jo radi prodajo. Kar je zopet iskrenost, pa ne njegova, njihova do publike, do konzumerjev. Ne prodajajo se, ker se tržijo. Tržijo se, ker od tega živijo. Ker se od ljubezni in naklonjenosti množic žal ne da. "Če ne bi delali kar nam je všeč, dvomim, da bi bili še skupaj," glasno razmišlja Dani. In dokler je njihova glasba iskrena, se posluša, ko to ne bo več, je lahko to tudi njihov konec. Časovnega fenomena ne bi bilo več, ostala bi le skladba z istim naslovom.
A o koncu ne razmišljajo. Če bi bil, bi bil v stilu Roling Stones, se nasmehnejo.
Pred koncem bomo dočakali še unplugged verzijo, po naše "izštekani". Slišali smo jo že. Dvakrat. Na nacionalnem radiu in na komercialnem domžalskem. In ne samo, da jim taka različica ustreza, tudi taki so. Ustrezal pa bo nam in njim tudi greatest hits album. Torej se čakanje na koncu poplača. Zato čakajte in med tem poslušajte stare albume in nove pesmi, ki albuma še nimajo.
Pred koncem, piko, tega pisanja o prijetnem druženju v prijetnem lokalu sredi Ljubljane še trije hitri odgovori na še hitrejša vprašanja. Odgovarjal Dani.
Kaj je uspeh
" ... prvi del uspeha je bil, da smo prišli iz anonimnosti, drugi del je ta, da smo prodali ogromno plošč z muziko, ki je bila všeč nam, publiki, da smo za nameček napolnili Križanke, kar je bil vrhunec."
kaj je slava
"Jo pri nas sploh poznamo ?!?!! Če je slava to, da te prepoznajo na cesti, da te prosijo za avtogram, potem smo tudi slavni, čeprav se jaz ne počutim slavnega, mi se ne počutimo slavne. Slava v tem ni gonilo. Malo več publicitete in zato tudi s tem povezanih problemov ima Grega, ker je spredaj, front man, ker je bolj izpostavljen. Kot team, kakršni smo, timski igralci, ker eden ne more brez ostalih štirih, smo znani, nismo pa slavni in kot veš niti nismo bogati, samo naša prevozna sredstva poglej. (Gušti je prišel s kolesom.)
Kaj je sreča
"Delo. Veliko dela. Delo, ki nam je všeč. to nas osrečuje."