Dido bi morda potonila v brezno glasbene pozabe, če ne bi zloglasni Eminem iz njene skladbe Thank you s prvenca No angels ustvaril pesmi Stan, ki je v drugačno luč postavila Eminema in opozorila na britansko pevko z zanimivim glasom. Pred nami je njena druga plošča z naslovom Life for rent, po poslušanju pa ima človek občutek, kot da se ni nič spremenilo.
Prvenec No angels je postregel z nekoliko zahtevnejšim popom, ki so ga odlikovala predvsem osebno izpovedna besedila, zato pa je bila glasba precej dolgočasna in na trenutke zelo dolgočasna. Če na hitro prelistamo knjižico, opazimo, da je vse pesmi še vedno napisala in tudi soproducirala kar sama Dido, ob strani pa ji je stal brat Rollo Armstrong, sicer član in tihi vodja Faithless, kjer je nekdaj tiho sodelovala tudi Dido.
Prva uspešnica White flag, ki tudi odpre ploščo, je sicer napovedala drugačno glasbo. Sicer še vedno otožno, malce zasanjano, vendar bolj svetlo in glasovno bolj izstopajočo. Prve štiri skladbe delujejo zelo enolično - Stoned, Life for rent in Mary's in India ter že omenjena White flag so si kar preveč podobne in se vlečejo v nedogled.
See you when you're 40 ima nekaj več bobnov, petje pa ostaja enolično. Močno drugačna je Don't leave home, ki je hitrejša, oplemenitena z godalnimi aranžmaji in kot taka potencialni hit, zelo pa preseneti Who makes you feel. Drugačna je instrumentalna spremljava in tudi petje se izloči iz večne melanholije in neodločnosti in pokaže nekaj več strasti.
Drugačna je tudi Sand in my shoes, ki je hitrejša, petje pa niha med tistim značilnim, torej dolgočasnim in enoličnim in pa mnogo bolj zanimivim, kjer je glas odločen, Dido pa preseneti tudi s hitrim nizanjem verzov, ki bi bili ob drugačnem ritmu zlahka tudi raperski. Skladba pa je žal malenkost predolga oziroma razvlečena ... kot bi želela na silo podaljšati dolžino albuma.
Do you have a little time kljub presenetljivi raznolikosti preveč spominja na Thank you in ostale skladbe s prvenca. This land is mine je spremljana z akustično kitaro in jazzy bobnanjem, vendar žal to ne odtehta neprepričljivega petja. See the sun je znova nekoliko hitrejša in tudi instrumentalno bolj pestra, glas pa ostaja v mejah, iz katerih se le redko izvije.
Čaka nas tudi dodatek Closer you get ob akustični kitari, ki pa ne popravi vtisa. Vse skupaj kar preveč spominja na že pozabljene Roxette in njihove balade. Občasni prebliski, ki nakažejo zrelost in odličnost, so premalo.
Pravijo, da so druge plošče vedno najtežje in pomenijo točko odločitve ... ali bo avtor oziroma izvajalec naredil korak ali bo želel le še izkoristiti uspeh prvenca po principu 'zakaj bi menjal konja, ki zmaguje?'. In Dido se je kljub avtorskim kvalitetam in potencialu (žal) odločila za to drugo pot. Ali bomo dočakali tudi tretji del njenih žalostink, je vprašanje, katerega odgovor bomo dobili v letu ali dveh.
Dido: Life for rent
(leto izdaje 2003, založba BMG, distribucija Menart)
Ocena: 3
